Obstajajo stvari, ki jih ni mogoče razložiti. To so predvsem slabe stvari Če ste si ogledali katero od tekem odprtega prvenstva ZDA v tenisu, vam je zagotovo znano ime Arthur Ashe. Tako se namreč imenuje glavni stadion, ki je bil poimenovan v čast znamenitemu tenisaču.
Preberite še:
15 tisoč navijačev in 600 duhovnikov nogometašev. To je Pokal vere
Ashe, rojen leta 1943, je prvi moški afroameriški igralec, ki je osvojil odprto prvenstvo ZDA (1968), oprto prvenstvo Avstralije (1970) in odprto prvenstvo Velike Britanije v Wimbledonu (1975).
V času rasizma
Treba je poudariti, da je to storil v času, ko je po vsem svetu prevladoval rasizem in je tenis veljal za izključno “beli šport”. Kljub temu se ni bal vključiti v boj proti rasizmu ali uporabiti svojega medijskega pojavljanja za to, da je opozoril na krivice, kot na primer na južnoafriški apartheid.
Preberite še:
Hrvaški nogometaš Mateo Kovačić srebrno medaljo delil s sv. Antonom Padovanskim
Je to imelo posledice? Da. Leta 1969 je hotel oditi na profesionalni teniški turnir v Južni Afriki, a mu je južnoafriška vlada zavrnila izdajo vizuma. Zato se je boril za izločitev države iz Davisovega pokala (teniški pokal, v katerem nastopajo različni narodi), dokler ne bi spremenila svojih diskriminatornih praks. To se je tudi zgodilo.
Operacija srca in huda bolezen
Po operaciji srca je leta 1980 napovedal upokojitev iz profesionalnega tenisa. Tri leta zatem je moral znova na operacijo. Kljub temu je nadaljeval boj proti rasizmu (tako v zvezi z apartheidom kot položajem haitijskih priseljencev v ZDA) in čeprav je bil nekajkrat aretiran, se ni nikoli vdal.
Preberite še:
Z družino bratu pomagal premagati raka: “On je pravi borec, zmagovalec”
Leta 1992 je sporočil, da je okužen z virusom HIV. To, da je okužen s to smrtonosno boleznijo, je vedel že od leta 1988, ko so mu operirali možgane zaradi blage paralize, za katero se je izkazalo, da je posledica prav tega virusa.
Povedal je, da je to storil v strahu – takrat je bila ta bolezen znana kot izključno bolezen homoseksualcev –, saj ni vedel, kako se bodo ljudje na to odzvali in kako lahko javno mnenje vpliva na njegovo družino. Bil je poročen in imel je petletno hčer. Domnevno je virus dobil med transfuzijo krvi ob njegovi zadnji operaciji leta 1983, ko vzorcev krvi še niso testirali za HIV.
Preberite še:
Kaj je skrivnost Janje Garnbret, da je postala nepremagljiva?
Umrl je leta 1993, a se je v svojem zadnjem letu življenja posvetil tudi osveščanju in zagotavljanju informacij o omenjeni bolezni, zbiranju sredstev za svojo ozdravitev, ustvaril pa je tudi svojo fundacijo, Inštitut Arthur Ashe za urbano zdravje.
“Zakaj te je moral Bog izbrati za tako hudo bolezen?”
O njegovem življenju obstaja zelo znana anekdota, ki se je zapisala v zgodovino, saj zelo dobro povzema njegov značaj in odnos do življenja. Potem ko je javno sporočil, da ima AIDS, je od oboževalca prejel pismo, v katerem je pisalo: “Zakaj te je moral Bog izbrati za tako hudo bolezen?”
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Na to vprašanje je Ashe odgovoril: “Na svetu 50.000.000 fantov začne igrati tenis, 5.000.000 se ga nauči igrati, 500.000 ga trenira profesionalno, 50.000 jih tekmuje, 5.000 doseže katerega izmed grand slamov (odprtih prvenstev), 50 jih lahko tekmuje v Wimbledonu , štirje pridejo do polfinala, le dva do finala. Ko sem dvigoval pokal, nisem nikoli vprašal Boga: ‘Zakaj jaz?'”
“Kako ga lahko vprašam o slabih stvareh, ko tega nisem storil pri dobrih stvareh? Preprosto obstajajo stvari, ki jih ni mogoče razložiti. Predvsem tiste slabe.” Odgovor, ki spominja na Jobov svetopisemski značaj.
Preberite še:
Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen
Športne vrednote
Zato ne preseneča, da se največji stadion na svetu imenuje po njem. Arthur Ashe je bil poleg tega, da je bil odličen teniški igralec (osvojil je 33 posamičnih naslovov in je bil drugi na svetovni lestvici), tudi izjemen človek.
Športne vrednote je uveljavljal v svojem vsakdanjem življenju in v stiski je vedno dobil več moči: “Nočem se spominjati svojih teniških dosežkov, to ni nikakršen prispevek k družbi. To je bilo povsem sebično, to je bilo zame.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
“Če nam je kdo všeč, se splača zanj potruditi”
Preberite še:
Nauki svetega Avguština proti čezmernemu razgaljanju (na spletu)
Preberite še:
S tem preprostim trikom lahko povsem spremenite vedenje svojega otroka