Velikokrat in na različnih koncih sem že navajala misel, ki sem jo pred leti nekje našla: “Dober zdravnik je tisti, ki prebudi zdravnika, ki tiči v vsakem človeku.” Ampak nič hudega, če jo spet ponovim, ker se mi zdi, da bi vsi morali o tem čim več razmišljati in potem v življenju marsikaj spremeniti.
Preberite še:
Glasbenica, ki so jo težke bolezni popeljale na pot svetništva
Medicinsko znanje
Vso svojo poklicno dobo sem preživela kot zdravnica in sem se trudila, da bi s svojim medicinskim znanjem pomagala ljudem. Ko sedaj spremljam neverjeten razvoj medicine in vse, kar se v zdravstvu dogaja, sem vedno bolj prepričana, da ljudje vedno bolj pozabljamo na zdravnika, ki ga nosimo v sebi. Zdaj nanj niti ne pomislimo več. Že pri najmanjši težavi iščemo pomoč pri zdravniku in v zdravilih. Potem pa se jezimo, ker je povsod preveč ljudi, ker zdravila ne pomagajo vedno in še zaradi marsičesa.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Čisto nestrokovno se zdi, če rečeš, da je treba včasih samo malo počakati, se umiriti in se stvari potem lepo popravijo. Zase vem, da se mi pogosto dogaja tako. Verujem in zaupam zdravniku, ki ga nosim v sebi. Vsak lahko po svoje razume tega zdravnika, zame je to Zdravnik z veliko začetnico. Za koga drugega je to morda drugače. Dejstvo pa je, da tiči v vsakem človeku.
Zdravnik z veliko začetnico
Ob tem moram seveda reči, da je medicina v mnogih primerih še in še potrebna in da naredi veliko dobrega. Mnogih težav ne more rešiti samo zdravnik, ki ga nosimo v sebi, in je medicina z vsem, kar premore, zelo dobrodošla. Škoda je le, da iščemo pomoč medicine pri mnogih drobnih stvareh, kjer to ni nujno potrebno. Če samo pomislimo, koliko zdravil pojemo po nepotrebnem, koliko preiskav naredimo, ne da bi nam kaj pomagale, itd.
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Če bi se naučili uporabljati medicino res samo takrat, ko je to potrebno, bi zdravljenje postalo bolj učinkovito in cenejše. Tudi dostopno vsem. Seveda pa moramo najprej v sebi nekaj spremeniti in ne pričakovati, da bo pomoč vedno prišla samo od zunaj. Najprej moramo verovati v zdravnika, ki ga nosimo v sebi, in mu dopustiti, da dela. Da mu ne vsiljujemo takoj medicine.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 38.
Preberite še:
“Ključe od vrat razveze sva vrgla stran. Iz vsakega konflikta izhajava močnejša”
Preberite še:
10 presenetljivih stvari, ki se zgodijo ob redni adoraciji
Preberite še:
Nori september: ali znamo pritisniti gumb “pavza”?
