Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so empirično dokazane

MISCARRIAGE
Shutterstock
Deli

Študije potrjujejo, da je spontani splav travmatična izkušnja – zakaj torej tega ne priznava družba?

Vsi želijo, da bi se po spontanem splavu ženska počutila bolje. Mnogi bi radi, da bi se počutila bolje za vsako ceno, da bi celo pozabila na to, kar se ji je pravzaprav zgodilo. Skušajo jo potolažiti, čeprav njihova tolažba pogosto ne zveni prav nič tolažilno.

Meni so rekli: “Tako je še najbolje. Gotovo si ne bi želela imeti bolnega otroka. Saj boš kmalu spet zanosila.” Eden izmed prijateljev mi je rekel: “Saj imaš že tako preveč otrok.” Spet drugi: “Glede na tvoje zdravje je tako še najbolje.” Naslednji: “To je bila Božja volja; verjetno je bilo kaj narobe z otrokom.”

Preberite še: Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav

Bolečina ne izgine sama od sebe

Ljudje sicer želijo dobro, toda s takšnimi besedami zanikajo dejstvo, da je spontani splav travmatična izkušnja. In ta ne bo izginila, če bomo ženski rekli, da njena bolečina ni resnična, da je neupravičena.

Mnoge resne znanstvene študije kažejo na to, da ima splav trajne in globoke posledice za duševno zdravje ženske. V eni izmed študij so ugotovili, da kar ena četrtina žensk, ki so jih spremljali, trpi za posttravmatsko stresno motnjo po enem mesecu, sedem odstotkov pa celo po štirih mesecih od splava.

Preberite še: Knjiga tolažbe za vse starše z izkušnjo splava

Danes sem brala to študijo in moja prva misel je bila: “O, to je torej to.” Že osemnajst mesecev je minilo od mojega spontanega splava in še vedno mi misli občasno uhajajo nazaj; vidim, da del mene še vedno živi sredi tistega dne in da bi tam lahko ostala za vedno.

Simptomi posttravmatske stresne motnje

Spet druga študija pravi, da veliko število žensk, ki imajo izkušnjo spontanega splava ali zunajmaternične nosečnosti, izpolnjuje diagnostične pogoje za možno posttravmatsko stresno motnjo. Mnoge ženske imajo zmerno do resno obliko anksioznosti, manj pa jih oboli za depresijo. Žalost in še posebej simptomi posttravmatske stresne motnje trajajo še vsaj tri mesece po izgubi otroka.

Preberite še: Kako se soočiti s strahom pred vnovično izgubo otroka po spontanem splavu

V reviji Irish Journal of Psychology je bilo tudi objavljeno, da se pri 44 odstotkih žensk, ki so splavile v prvem trimesečju, kažejo klinični znaki psihološkega stresa še več mesecev po splavu. Ti so depresija, panični napadi, podoživljanje dogodkov, nočne more in anksioznost.

Samo volja ni dovolj

Ženske pa še vedno poslušajo, da to, kar so prestale, ni tako hudo. Da je to morda celo dobro. Da morajo to preboleti. Vedno znova dobivajo sporočila, da so egoistične, če so še zmeraj žalostne po treh dneh, enem tednu, enem mesecu ali enem letu. Da so šibke. In da morajo iti naprej.

A po tako travmatičnem dogodku ne moreš preprosto naprej. Samo trdna volja zagotovo ni dovolj. Ne gre za to, da bi se ženske pretirano čustveno odzivale – travmatične posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so znanstveno dokazane.

Preberite še: Zakaj moramo spremeniti odnos do žensk, ki so doživele spontani splav

Ne gre za šibkost, ampak za resnično bolečino

Zadnja študija, objavljena v reviji Irish Journal of Psychology, je pokazala na nekaj, kar je jasno vsaki ženski, ki je kdaj splavila: to, da ženske niso kazale tako resnih psiholoških simptomov, kot ko so jih vzeli zares. Kadar so zdravniki vzeli zares njihove travme in ko v preizkušnji niso bile same.

Moj ginekolog mi ni povedal, da splav pogosto vpliva na duševno zdravje matere. Ko sem imela panične napade in disociacije, sprva niti nisem vedela, da je to kakorkoli povezano s splavom. Občutila sem neizmerno olajšanje, ko sem končno slišala starejše ženske, ki jim zaupam, reči: “Ja, splav je pogost, a je tudi povsem upravičeno travmatičen.” Začela sem razmišljati, da morda nisem šibka – morda, samo morda sem prestala nekaj zelo težkega.

Če se tudi ve po splavu še niste zares pobrale in vam ves svet govori, da je čas, da greste naprej, morate vedeti, da svet nima pravice, da to od vas zahteva. To, kar ste doživele, je resnično in pomembno. Poiščite si psihološko pomoč in zavedajte se, da niste šibke – ste samo žalostne, ker ste doživele bolečino, ki si je mnogi niti ne predstavljajo. Spontani splav je travmatična izkušnja in čas je že, da družba to prizna.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

Preberite še: “Čas, ki ga preživimo na peš romanju, je v bistvu prestiž, ki si ga človek nameni sam zase”

Preberite še: A pri vas tudi zbirate trgovčeve nalepke?

Preberite še: Naj ta nadležna razvada na prvem zmenku ne uniči vseh vaših razmerij

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.