Ko sta se Silva in Nace Volčič pred tremi leti in pol prvič odpravila v misijone, ju je gnalo vprašanje, česa se želita spominjati iz svojega življenja. Želela sta vedeti, da ne živita zaman“Otroci za zdaj očitno niso opcija, le Bog ve, zakaj, torej lahko še vedno razmišljava zunaj običajnih okvirjev in slediva drugim sanjam, položenim v najini srci,” sta Silva in Nace Volčič o svoji odločitvi zapisala v svoji prvi knjigi Bog dela zdaj; Po Evropi. Vleklo ju je po svetu med ljudi, ki v misijonih delajo za najbolj uboge.
Preberite še:
Sestra Celina Hren: od pevke šansonov in misijonarke v Afriki do klarise v Turnišču
Bog deluje
Njuna ideja je bila, da bi na blogu ves čas sproti pisala o svojih doživetjih in tam, kjer je veliko trpljenja in malo upanja, iskala Božji načrt. Prek zapisov bi ljudi v Sloveniji spodbujala k darovanju za potrebe, ki bi jih odkrivala, in tako povezovala ljudi in prispevala svoj delež za boljši svet.
Tako se je v začetku leta 2016 rodilo društvo Operando (ime nakazuje, da Bog deluje), h kateremu sta pritegnila še svoje prijatelje in znance. Vsi v društvu so prostovoljci, ki pomagajo vsak po svojih močeh.
Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”
Silva in Nace sta kmalu odpotovala po Evropi. Delala sta v skupnostih v Italiji, Franciji, Ukrajini in Litvi. Bog jima odpira vrata, sta povedala, saj si ne naredita načrta svoje poti že vnaprej.
“Ljudem, ki jih srečava, spregovoriva o najini poti, delu in največkrat se nama je zgodilo, da so nama sami predlagali, na koga se naj še obrneva. Kadar pa nama Bog človeka ne pošlje na pot, veva, da sva midva na vrsti, da narediva korak in potrkava na kakšna vrata.”
Utrinki s poti Silve in Naceta:
Vrnitev s tretje celine
Leta 2018 sta obiskala Azijo: od Filipinov, Vietnama, Laosa, Tajske, do Mjanmarja, Bangladeša in Indije. Hitro menjavanje okolja in vsakokratno prilagajanje novim okoliščinam je bilo zanju bolj naporno kot delovanje v Evropi, priznavata. Vendar si ne bi želela ostati v eni skupnosti predolgo. “Želiva pokazati prav to, da je Bog dejaven povsod, ne glede na prostor, kulturo, vero in navade.”
Letos maja sta se vrnila že s tretje celine, ki sta jo obiskala na svojem misijonskem popotovanju. Južna Amerika, kjer sta preživela eno leto, ju je tako prevzela, da sta še vedno pod vtisi. “Ljudje v teh deželah so bistveno bolj odprti kot mi. Znajo živeti v skupnosti, družina je vrednota številka ena. Oče, mama, otroci, stari starši se še vedno vsako nedeljo dobivajo skupaj.
Kakšno srce ima Južna Amerika in kakšnega Evropa?
“Pomembno jim je živeti odnose, se srečevati,” je povedal Nace. “V župnijah nisva pričakovala tolikšne vključenosti laikov. Laiki imajo tam bistveno večjo vlogo, kot smo navajeni pri nas. Duhovniki so bolj odprti ljudem, laike vključujejo v župnijsko delo, prepuščajo jim marsikaj, kar pri nas še vedno opravljajo duhovniki, oni pa se bolj posvečajo delu, za katerega so poklicani.”
Upanje in tolažba
Nagovorila ju je prepletenost vsakdanjega življenja z vero: za vse se zahvaljujejo Bogu, Boga omenjajo v skoraj vsakem stavku. “Ko jih vprašaš, kako so, bodo najprej rekli: Gracias a Dios (Bogu hvala), šele potem bodo odgovorili,” je dejal Nace. “Tam se nobena stvar ne zgodi brez Boga!”
Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini
Potovanje po Južni Ameriki sta začela v Braziliji maja 2018, kjer ju je sprejel bengalski misijonar iz redovne skupnosti ksaverijanov, ki sta ga spoznala leto prej na potovanju po Aziji. S prostovoljci sta obiskovala revne posameznike in družine v okolici misijona, ki jim prinašajo obleke, zdravila, predvsem pa upanje in tolažbo.
Obiskala sta brezdomce na ulicah mesta Campinas v Braziliji, mlademu prizadetemu fantu, ki je popolnoma odvisen od ostarele matere, sta s pomočjo slovenskih donatorjev priskrbela invalidski voziček, da je po dolgih letih lahko šel iz hiše. Na jugu Brazilije, v Cascavelu, sta se srečala s staroselskimi Indijanci iz ljudstva Guaraní, o katerih pripoveduje slavni film Misijon.
Preberite še:
Peter Opeka: “Če pomagaš ubogemu, pomagaš samemu sebi”
V džungli
Misijonar, ki deluje med njimi, jima je povedal, da ga ti Indijanci učijo o resnični svobodi in razodevanju Jezusa v različnih kulturah, tudi v preganjanju in krivicah, ki se dogajajo v svetu. V Boliviji sta živela v skupnosti mladih misijonark, ki živijo v uboštvu, kar imajo, pa delijo še z najbolj ubogimi.
V Peruju sta bila nastanjena pri klaretincih v Atalayi sredi amazonske džungle, kjer sta mladim pričevala o svoji poti. Tudi njih sta izzvala z vprašanjem: “Kaj je tisto, kar želiš videti, ko boš na stara leta gledal nazaj?”
Še globlje v džunglo sta se odpravila celo s čolni po reki in srečala staroselce, od katerih so mnogi belca videli prvič v življenju. Njuno pozornost je pritegnil deček, ki se ni igral z drugimi. Odkrila sta, da ima na roki globoko rano, saj se je ranil z mačeto, ko je skušal odsekati sladkorni trs. S čolnom so ga odpeljali nazaj v mesto k zdravniku, ki je povedal, da se bi mu lahko rana zagnojila tako močno, da bi izgubil življenje.
Nasilje iz prve roke
Najbolj pretresljivo poglavje njunega potovanja po Latinski Ameriki je obisk Kolumbije, kjer sta v mestu Riosucio doživela umazano vojno med gverilci in državno policijo in vojsko, v kateri najpogosteje najbolj trpijo Indijanci in t. i. Afrokolumbijci, ki jih spopadi preženejo iz njihovih domov v vasico, ki je zrasla v pravo mesto obupanih beguncev. Pred misijonom je bil ubit nedolžen mladenič, ko so odkrili, da so ubili napačnega, so ubili še enega …
Preberite še:
Malo za zabavo: Kaj se zgodi, ko misijonar sreča leva?
Nace in Silva sta doživela strah pred nasiljem, saj je bilo ogroženo tudi njuno življenje. Globoko se ju je dotaknilo, ko sta videla, kako se misijonarji darujejo in tvegajo svoje življenje, da ljudem v teh regijah vlivajo upanje, spodbujajo mlade, pomagajo vdovam …
Vse te izkušnje in še veliko več sta opisala v svoji tretji knjigi Bog dela zdaj! Po Južni Ameriki, ki je izšla pri društvu Operando. Prva knjiga opisuje pot po Evropi, druga pa po Aziji. Knjige so poleg bloga njun način, da svoja spoznanja delita z nami.
Preberite še:
Eno leto od Martinovega prvega vloga: kako bo zapil obletnico?
Kot sta povedala v pogovoru, sta tokrat še zlasti močno začutila, da se lahko od ljudi, ki jih srečata v misijonih, učita in da je treba pomagati nam, Zahodnjakom. “Mi smo tisti, ki se moramo znova evangelizirati!” je dejal Nace.
Prehitevamo življenje
Zakonca Volčič menita, da bi morale naše skupnosti biti bolj odprte. “Pričakovati, da bodo ljudje prišli v župnijo in bo vse po starem, ni več realno. Naš način življenja se mi zdi individualističen, mislim, da bo treba skupnosti graditi na novo, skupaj. Najprej si bomo morali priznati, da prehitevamo življenje in da imamo toliko materialnega, da nas to odvrača od Boga in drug od drugega,” je razmišljala Silva.
Pri svojih srečanjih s skrajno revščino in ljudmi, ki imajo vero kljub temu, da živijo v brezizhodnem položaju, se Nace in Silva učita prepuščanja Bogu. “Postati preprostejši, manj odvisen od materialnega, le od Boga,” je dejal Nace.
“Najino glavno spoznanje – iz vseh misijonov – je, da nas želi Bog srečati osebno preko ubogih. Ne gremo k ubogim zato, ker smo močni, imamo denar ali znanje, ampak pridemo k njim, da spoznamo naše lastno uboštvo, se osebno srečamo z Jezusom in poslušamo, kaj nam ima prek teh ljudi povedati.”
Preberite še:
V “Malem Vatikanu” hranijo posmrtne ostanke 16 papežev in 60 mučencev
Kmalu nazaj
Zakonca Volčič si ne predstavljata več, da bi živela kot včasih. “Letos sva v Kolumbiji videla otroke, ki nimajo niti enega obroka na dan. Rekla sem si, da ne morem več živeti po starem, ne morem priti nazaj in se delati, da vsega tega ne vem. To je zelo boleče,” je s solzami v očeh pripovedovala Silva. “Povabilo, da spreminjamo stvari na bolje, se mi zdi tako močno, da ne morem reči ne. Spoznala sem ogromno krivic, pa tudi zavedanje, da je Bog nad tem, da nas kliče tja, kjer nas lahko uporabi, namesto da se pritožujemo, da nimamo dela in smo brezvoljni ali ravnodušni. Mogoče pa moramo najti nov način, da mu lahko služimo.”
Silva in Nace se bosta spet kmalu vrnila v Amazonijo, in sicer v Peru. “Prav tam nas lahko ljudje toliko naučijo o Jezusu, ki presega okvire, v katere ga tlačimo mi,” pravi Nace.
Preberite še:
Privilegiji, ki jih lahko uživa samo zakonski par, in ne tisti, ki živijo na koruzi
Preberite še:
Eno leto od Martinovega prvega vloga: kako bo zapil obletnico?
Preberite še:
Spoznajte 22-letno Sandro Sabattini
