Janez Pavel II. je urnik, ki mu ga je določil oče, imenoval svoje “prvo semenišče”, ki ga je navdihnilo, da je postal duhovnikPot Janeza Pavla II. do papeštva in svetosti se je začela že v srednji šoli, ko je izkusil globoko bolečino izgube. Že v otroštvu sta mu umrla mati in edini brat in mali Karol je ostal sam z očetom.
Preberite še:
Ne le priljubljeni Janez Pavel II., svetniki bodo morda tudi njegovi starši
Skrben ministrant
To bi zanj lahko pomenilo žalostno življenje, toda deček se je tesno oklenil svojega očeta (Karla st.) in skupaj sta se obrnila na Boga. V času, ki ga je preživel v vojski, se je Karol st. navadil strogega urnika, ki sta se ga s sinom držala tudi doma.
Oče in sin sta vstajala zgodaj zjutraj in zmolila hvalnice, ob 7. uri sta se udeležila svete maše, pred začetkom pouka pa sta skupaj zajtrkovala. Janez Pavel II. je bil ministrant in je med vsako jutranjo mašo stal pri oltarju.
Preberite še:
“Jutri bom zate daroval sveto mašo.” Tako je Janez Pavel II. žensko rešil obsedenosti s hudičem
Njegovo “prvo semenišče”
Čas po koncu pouka je bil namenjen igri in domačim nalogam, po večerji pa skupnim sprehodom. Oče in sin sta prebirala Sveto pismo, molila rožni venec in imela globoke pogovore o veri.
Ko se je oziral v svoje otroštvo, je Janez Pavel II. vedno izražal globoko hvaležnost za očetov zgled, ki mu je omogočil izkušnjo “prvega semenišča” in postavil temelje, ki jih je potreboval na svoji poti k svetosti. Ta zgled je v njem zasejal tudi prvo seme duhovniškega poklica, čeprav Karol ml. sprva ni bil najbolj navdušen, da bi sprejel Gospodov klic.
Preberite še:
Sveti Janez Pavel II., kot ga še niste videli
Zgled dobrega očeta
Pravijo, da sinovi potrebujejo dobre očete, če naj bi zrasli v izoblikovane može, sposobne izpolnjevati svoj poklic očetovstva, bodisi kot duhovniki ali kot družinski očetje. Janez Pavel II. je imel enega najboljših očetov, ki si jih sin lahko predstavlja, zato ne preseneča, da je zrasel v samozavestnega moža, pripravljenega, da spremeni svet.
Janez Pavel II. je med svojim pontifikatom večkrat dejal: “Družina je ‘prva in ključna celica družbe’ … Prihodnost sveta in Cerkve torej vodi skozi družino.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
4 načini, da vam telefon ne uniči odnosa z otroki
Preberite še:
Marco in Federica: navdihujoča zgodba o ljubezni, ki jo do nas izkazuje Bog
Preberite še:
Pomehkuženi otroci?
