Ko me vse, kar imam rad, vodi v nebesa, je lažje živeti, zboleti ali umretiTako težko mi je gledati bolezen … Telesno bolezen, ki je ne razumem ali sprejmem. Bolečina, to, da nimam nadzora nad tem, kaj lahko počnem in česa ne morem početi. Nestrpnost zaradi počasnih zdravstvenih procesov. Poslabšanje, ki ga nočem sprejeti. Zakaj Bog dovoli, da moje telo zboli? Ne razumem.
Preberite še:
Dvakrat je poskušal storiti samomor, nato se je naučil živeti z boleznijo
Ustvarjeni za nebesa
Nočem bolezni in bolečine, ne želim muke, ki povzroča smrt. Brez dvoma sem bil ustvarjen za nebesa, za življenje, tega ne morem pozabiti.
Dr. Rogério Brandao na tak način komentira srečanje z 11-letno deklico z rakom in njen način razumevanja življenja. Vpraša jo: Kaj zate pomeni smrt?
Odgovori mu: “Ko smo ljudje majhni, včasih zaspimo v očetovi postelji. In naslednji dan se zbudimo v lastni postelji. Smrt je enaka. Nekega dne bom zaspala in Oče me bo prišel iskat. Zbudila se bom v njegovi hiši, v resničnem življenju! In mama se me bo spomnila z nostalgijo. Nostalgija je ljubezen, ki ostane.”
Samo zdravja si želim. Nadzora nad svojim telesom in mojim življenjem. Brez dvoma ne morejo vsi nositi določenih telesnih bolezni. Niso vsi pripravljeni sveto živeti poti trpljenja. Vem, ker sem to videl. Nekateri ga živijo sveto, kot deklica, ki se približuje nebesom. Drugi živijo v nenehnem uporu in zanikanju, polni jeze in zamere.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Vse je odvisno od odnosa
Ko sem blizu tistega, ki trpljenje živi v Bogu, se mi nekaj prilepi na kožo, kot skrita luč ali čuden vonj. Kot da bi bilo moje življenje boljše, ker sem se dotaknil obolelega, ko sem božal globoko bolečino v svoji duši, ko sem razmišljal o pogledu, polnem svetlobe med strahovi in sencami. Kot da mi je na zemlji govoril angel, jaz pa sem se moral nasmehniti in zadržati solze.
Vse je odvisno od mojega odnosa do življenja in smrti, do zemlje in nebes. Ko me vse, kar imam rad, vodi v nebesa, je lažje živeti, zboleti ali umreti. Želja po nebesih me dela svobodnejšega, bolj božjega. Bolj smiselna postane še navidezna neumnost bolezni. Tudi če še vedno ničesar ne razumem, obstajajo ljudje, ki me s svojim življenjem učijo vrednosti mojega življenja.
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Ne vemo ne ure, ne dneva …
Nimam se pravice pritoževati. In ne morem zahtevati od sveta, česar mi ne more dati. Pred seboj imam vsaj današnji dan. Nekaj ur. Več ne vem. Nihče mi ničesar ne zagotavlja.
Medtem ko se upiram bolezni, odkrivam, da skrivnost leži v tem, kako živeti življenje, pa naj bo zdravo ali bolno. V tem, kako se naučiti z nasmehom soočiti s križi. Objeti sedanjost kot največje darilo.
Bolniki kažejo novo življenje
Ko me telo ne posluša in ko ne vem, kako se bom spoprijel z bolečino, takrat se bom spomnil, da sem se rodil v nebesih. Vedel bom, da je življenje tisto, česar se danes dotikam. Brez pritožb, brez reklamacij, brez zahtev. Ne da bi bil obseden s tistim, česar nimam, ker je krhko in umira.
Moja bolna koža je tako šibka, polna gobavosti, da bo nekega dne nehala biti zdrava … A pogled na nekatere bolnike mi pokaže nov način življenja. Rodijo se v večno življenje z nasmehom, brez hrupa. Z mirom v duši. In pred njimi počnem, kar sem prebral prejšnji dan:
Pred bolnikom, ki trpi, ni treba govoriti. Tiho moraš sočustvovati, ljubiti in moliti, z gotovostjo, da sta edini jezik, ki ustreza ljubezni, molitev in tišina.
Preberite še:
Moliti – in se ne naveličati
Tiho objemi tistega, ki trpi. Nežno ga objemi. Glej njegovo bolečino. Pobožaj ga. To srečanje ti bo spremenilo življenje.
Toliko je bolnih ljudi, ki v meni iščejo tolažbo. Pred njimi molčim in čakam. Objemam in tolažim. Kot Frančišek tistega dne, ko je objel gobavca in mu je Bog govoril skozi ta objem: “Noben glas od zgoraj, niti s prižnice, ne prinese odgovora na vaše iskanje smisla. V stiku z marginalnim in z globoko skrivnostjo Frančišek najde veselje do izgubljenega življenja in zato še naprej išče. Pri nenadnem srečanju z gobavcem pa prvič pričuje.”
Ustavim se pri tistem, ki trpi. Želim zaceliti njegove rane. Ali pa se jih vsaj dotakniti, da bi mi dale življenje. Da mi dajo vero in moč, da nadaljujem boj, vsak dan.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Naj nam ne bo nerodno moliti na pokopališču
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
Preberite še:
4 razlogi, zakaj je spolnost med krščanskimi pari boljša
