Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Aleks se je rešil odvisnosti od alkohola: “Zdaj živim, prej sem životaril”

ALEKS PALJK
T. S. | DRUŽINA
Deli

“Odvisnik bo prelomil vse obljube”

Pot v odvisnost je počasna, zato jo je težko prepoznati, dokler povsem ne preplavi svoje žrtve. Vpliva na telo in dušo, na odvisnika in njegove bližnje. Odvisnika izolira in vzpostavi z njim odnos, podoben ljubezni, da bi se lahko ohranila. Tako odvisnost opisuje Aleks Paljk, ki je v Skupnosti Srečanje (Zavod Pelikan – Karitas) uvidel, kako se rešiti alkoholne omame in zaživeti polno, trezno življenje.

Kdaj, kako ste spoznali, da imate težave, ki jih sami ne boste rešili? Ste si takrat že priznali, da ste odvisni od alkohola?
Da imam težave in da moram nekaj ukreniti, sem se zavedal nekaj mesecev, preden sem se odločil za zdravljenje, to je, ko sem hotel narediti samomor. Takrat si še nisem priznal, da sem odvisen.

Preberite še: Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola

Kje ste našli informacije o Zavodu Pelikan in njegovi komuni, Skupnosti Srečanje?
Moj sosed se je takrat pri njih zdravil zaradi odvisnosti od mamil. Ko sem se odločil za zdravljenje, sem šel k njegovim staršem in jih vprašal za kontakte. Tako sem prišel v stik z izvajalci programa. Pogledal sem na spletno stran Zavoda Pelikan, pod okriljem katerega deluje Skupnost Srečanje, in se prepričal, da je namenjen tudi odvisnikom od alkohola. Tam sem dobil telefonsko številko, jih poklical in se dogovoril za sestanek.

Zdi se, da je od odločitve do dejanj prišlo zelo hitro. To zahteva veliko poguma.
Da, to se je zgodilo v dveh dneh. Seveda me je bilo strah, ampak nisem imel druge možnosti, saj sem že razmišljal o samomoru.

Preberite še: Dvakrat je poskušal storiti samomor, nato se je naučil živeti z boleznijo

ALEKS PALJK
T. S. | DRUŽINA

Ste se takoj vključili v terapijo?
Ne, prvo leto se s terapevtom nisem pogovarjal, tudi z drugimi se nisem hotel, razen vsakdanjih stvari. Bil sem zaprt vase. Pred sabo sem postavil zid in nisem dovolil, da bi mi prišel kdo blizu. Svojo odvisnost sem tako zavaroval in nihče me ni mogel prizadeti. Krivil sem prostor, komuno, ljudi, terapevte, vse, razen sebe, vendar ko sem šel po letu dni za sedem dni domov na preverbo, sem bil doma enak kot v komuni, kar me je zbudilo. Vedel sem, da bom padel, ko bom končal program, če bom tako nadaljeval. Komaj sem čakal, da se vrnem v komuno.

Ključno je bilo, da sem si priznal, da sem odvisnik in da moram nekaj narediti, če hočem normalno zaživeti. Spoznal sem, da za moje težave ni kriv le alkohol.

Kaj je bilo najtežje?
Spreminjati samega sebe, iti čez sebe. Ko ti tvoja osebna logika govori, da pojdi levo, moraš iti desno. Delati moraš stvari, ki ti niso logične, in tako začneš drugače razmišljati. Vse življenje sem imel napačne vzorce obnašanja in mišljenja. Vodili so me v odvisnost. Ko mi je več ljudi povedalo isto, sem začel premagovati ego. Pri odvisniku je ta “jaz” zelo izrazit. Med njim in odvisnostjo je odnos, podoben ljubezni, nihče ne more priti med njiju.

Ste imeli takrat stik z zunanjim svetom?
Edini stiki so bili samo klici staršev, enkrat na teden po deset minut, in obiski svojcev vsakih 14 dni. Sicer sem bil izoliran, da bi se lahko posvetil sam sebi.

Preberite še: Otrok alkoholika: Če bi samo priznala, prevzela odgovornost, bi ji lahko odpustila

Koliko časa ste že trezni?
(po premisleku) Od marca 2013. Ne ukvarjam se s štetjem dni, ampak s tem, da treznost traja, traja in traja.

Uporabljate izraz komuna. Ljudje ga po navadi povezujejo z odvisniki od mamil. Ali niso tam le oni?
Komuna pomeni skupnost, beseda izvira iz italijanščine. Ustanovitelj Skupnosti Srečanje je namreč Italijan, don Pierino Gelmini. Umrl je ravno, ko sem bil na zdravljenju. Ko sem vstopil, je bil že zelo bolan in ga nisem osebno spoznal, videl pa sem filme o njem. Imel je veliko karizmo, bil je zelo dober govorec, znal je poslušati, videti ljudi. Vsi, ki so ga srečali, so rekli, da jih je videl v dušo. To je neverjeten dar.

Prvi center je ustanovil blizu Rima. Ime centra (Comunita Incontro) ni naključno. V Rimu je srečal odvisnika, ki mu je hotel dati denar in ga peljati v bolnišnico, a je spoznal, da potrebuje drugačno pomoč. Vzel ga je k sebi, kmalu pa so začeli prihajati tudi drugi. Zdaj se v centrih Skupnosti Srečanje zdravijo odvisniki od mamil, alkohola, iger na srečo, hrane … Vsakega sprejmejo.

Preberite še: Zgodba matere Elvire: moj oče alkoholik je bil moja “sreča”

Kakšne so bile priprave za vstop?
Odvisnik gre lahko naravnost na zdravljenje ali na kratke priprave v Bertoke ali v Višnjo Goro. Na začetku sem se psihično pripravil, da se za pol leta umaknem. Nisem imel težav s pripravami. Trajale so tri mesece in tam sem se odločil, da bom v komuni eno leto, ker se mi je zdelo, da bi bilo tri mesece zdravljenja premalo.

Kako je bilo na zdravljenju?
Težko, a zanimivo in zelo poučno. Delo me ni motilo, dolgočasno je bilo le, ko je postalo enolično. Veliko sem bral – od lahkega branja, kot so kriminalke, do knjig o odvisnosti in duhovni rasti.

Preberite še: Kako spremeniti komunikacijske vzorce, ki smo jih prevzeli doma?

ALEKS PALJK
T. S. | DRUŽINA

Kakšna je bila terapija?
Terapevti so prišli enkrat na teden, sicer smo bili sami. Odgovorni je nekdo, ki je že dolgo v programu in je dokazal, da je vreden zaupanja. Pogovarjal sem se z drugimi odvisniki, predvsem o odnosih, različnih pogledih na iste stvari in različnih odvisnostih, saj so pri vseh vzorci obnašanja enaki.

Kako je bila vera vključena v zdravljenje?
Vera je bila stvar posameznika. Nič ni bilo obvezno. Imeli pa smo možnost, da smo se udeležili maše ob nedeljah in praznikih, za pogovor z župniki in spoved. Včasih so pri pridigi govorili o odvisnosti. Veliko smo sodelovali z njimi. Brali smo verski tisk. Na romanju sem bil v Rimu in Assisiju.

Preberite še: Zanke odvisnosti. Se jih lahko rešimo brez pomoči drugih?

Kako ste se znašli potem, ko ste končali program v Skupnosti Srečanje?
Zavod Pelikan – Karitas mi je dal možnost reintegracije, živel sem v zavodu v Ljubljani. Gre za prehod med komuno in vključevanjem v zunanje življenje. Držati sem se moral določenih pravil, vendar niso bila tako stroga kot v komuni. Moral sem si najti delo, tudi pri tem so mi pomagali v zavodu, bili so začetna opora, na voljo za pogovor ob težavah.

Kako so vas sprejeli prijatelji, okolica?
Težko odgovorim, ker se nisem vrnil v isto okolje, ampak v Ljubljano. Ampak s tistimi, s katerimi imam stike, se dobro razumem. Še vedno so imeli o meni staro podobo, sčasoma pa so me znova sprejeli. Zaupanje je treba graditi. V enem dnevu ga lahko izgubiš, zgradiš pa ga počasi. Bilo je veliko govoric o meni: od tega, da sem šel v zapor, ne v komuno, do tega, da sem odvisen od droge, da sem storil stvari, ki jih nisem. V zaporu sem sicer res bil dva meseca zaradi neplačanih kazni ob prometnih prekrških in vem, da se tja nočem nikoli več vrniti.

Preberite še: “Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”

Kaj bi svetovali odvisnikom od alkohola in njihovim svojcem?
Odvisniki od alkohola naj si čim prej poiščejo pomoč. Menim, da je program Skupnost Srečanje najboljši, ker se ne ukvarja samo s substanco, ampak s celim človekom, njegovo psiho, oboje je zelo povezano.

Svojci naj se obrnejo stran, saj bo odvisnik izkoristil vsako možnost. Zanj je vse pred zdravljenjem. Ultimatov se je treba držati, ne popuščati, čeprav odvisnik obljublja, da se bo poboljšal. Vse obljube bo prelomil, ker razmišlja le o svoji koristi. Ko možnosti ne bo več, bo razmišljal, da mora nekaj ukreniti.

Ste kdaj čutili pritisk družbe, ker ste zavrnili alkoholno pijačo?
Toleranca do alkohola je v Sloveniji prevelika. Alkohol je povsod. Vedel sem, da se temu ne bom mogel izogniti. Včasih mi ponudijo alkoholno pijačo in enostavno rečem ne, tudi če vztrajajo. Če je treba, rečem ne desetkrat. Pritiskov niti ni veliko. Ko povem, da sem bil na zdravljenju, ponavadi vsi odnehajo. Menim, da sem dovolj močan, da me okolje ne bo zmotilo.

Preberite še: Zaradi moževega pitja naša družina trpi

Je bolje, da drugi v vaši bližini ne pijejo alkoholnih pijač, ali vas to ne moti?
Na začetku me je malo motilo, zdaj pa ne več. Ne počutim se dobro v družbi pijanih, raje zamenjam družbo. Poznam tisti svet. Če vidim koga, ki bi potreboval pomoč, mu povem svojo zgodbo. Nikoli nikogar ne prepričujem, saj vem, da ne bo učinka.

Kako gledate na življenje zdaj in kako ste prej?
Zdaj živim, prej sem životaril. Zdaj se mi veliko dogaja, prej je bilo vse isto. Živel sem v svetu alkohola, vse se je vrtelo okrog njega. Vedno se je končalo s pivom, gostilno, karkoli sem delal, mislil … Ničesar drugega nisem videl, nič me ni zanimalo.

Preberite še: Igralec Anthony Hopkins odkrito spregovoril o veri, alkoholizmu in uspehu

Če nisem pil, so se mi roke tresle, ko pa sem pivo samo videl, so se umirile, še preden sem ga spil. To je psiha. Psihična odvisnost je najmočnejša, fizična ni tako močna. Za psihično so potrebni čas, napor in potrpljenje.

Zdaj živim vedno bolje. Sem samostojen. Počasi si urejam življenje. Kar si bom ustvaril, si bom sproti, če bom kaj naredil za to. Zdaj so mi pomembni ljubezen, odnosi z ljudmi, dobro počutje in pogovor o vsem, kar čutim.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična, letnik 2017, številka 1. 

Preberite še: Ali vaša žena želi, da vse počneta skupaj? Drznite si reči ne

Preberite še: To so trendi poročnih oblek za leto 2020

Preberite še: Raziskava pravi: družina ima večji pomen, kot si mislimo

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.