Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Nekdanji huligan je našel Jezusa: “Postal sem pomemben”

BOGDAN KRYZYS KRZAK
Deli

Iz otroštva se spominja pijanega očeta, praznega želodca in modric, potem ko je bil tepen. Od doma je bežal v preluknjanih nogavicah. Z ulice je prišel na stadion in pozneje v … cerkev. Kako je do tega prišlo? Spoznajte Kryzysovo zgodbo

Poljak Bogdan “Kryzys” Krzak je nekdanji huligan. Njegova ljubezen je bil nogometni klub BKS iz Bielsko-Białe, glavna naloga pa ropanje. Svoj “dom” je gradil na nasilju, z alkoholom, ki je tekel v potokih, s sovraštvom in prepiranjem z ženo, dokler se ni znašel v cerkvi, kjer je slišal nekaj, kar je spremenilo njegovo življenje.

Danes je vzgojitelj in terapevt v centru za mlade ter ustanovitelj fundacije Moč dobrega. Svojo življenjsko zgodbo je razkril v knjigi Siema, kryzys! (Živijo, kriza!).

Huligan, ki je sodeloval pri izgredih, zdaj pa namesto na stadion teče k maši v cerkev. Kako je prišlo do tega?
Vem, čudno zveni. Stadion je bil moje življenje, oboževal sem to vzdušje. Ni mi bilo lahko najti se v cerkvi.

Atmosfera na stadionu se človeka polasti, Cerkev pa je povezana z uspavajočimi molitvami starih ženic – vsaj zdi se tako …
Zato sem se tam tako težko našel. V skupnosti, v katero sem zašel, je bilo vse urejeno. Jaz pa sem potreboval adrenalin. Nihče mi ni težil, nič se ni dogajalo. Ljudje se niso osredotočali na to, kaj je okoli njih, temveč na Boga. Sedel sem v zadnjem delu kapele in opazoval. Skrival sem se.

Zakaj?
Nisem vedel, ali sodim sem. Nisem hotel, da bi se me kdo dotikal ali me o čem spraševal. Prevzel sem stališče “ogniti se v velikem loku”. Če je že kdo pristopil, mi je rekel le: “Dobro, da si tu,” in nič drugega. Skrival sem se v ozadju in … počival od življenja.

Kdaj ste odkrili, da bi to lahko bilo vaše mesto?
Nihče me ni vlekel na silo ali od mene zahteval pobožnosti, molitve. Bil sem svoboden. Verjetno je to povzročilo, da sem se začel navduševati. Povsod nekaj “moraš” – v službi, doma, z otrokom, na stadionu. Moraš sprejemati odločitve. Tukaj pa sem sedel in ni mi bilo treba storiti ničesar.

Toda tudi Cerkev ni brez pravil – imamo zapovedi. Vas to ni začelo sčasoma jeziti?
Na Cerkev ne gledam tako. Bog daje človeku popolno svobodo. Moj prvi pošten pogovor z Bogom je bilo vprašanje, zakaj sem se spreobrnil tako pozno. Svoboda v povezavi z Bogom me navdušuje. To niso pravila. Če stopiš v skupnost, se odločiš za določene obveznosti. Toda gre za tvojo odločitev. In neprestano jo sprejemaš na novo – ali želiš pri njej vztrajati.

Zapovedi niso ukazi, ampak obljube. Če bo Bog na prvem mestu, ne boš prešuštvoval, kradel, lagal … Greh je posledica odstranitve Boga s prvega mesta.

Zakaj so se besede “Dobro, da si tu” izkazale za tako pomembne?
Vse do danes čutim, da sem potreben. Kot otrok sem moral pomagati mami, ukvarjal sem se s sorojenci. Neprestano so me potrebovali. In ko sem v skupnosti slišal te besede, mi nekaj ni šlo v račun (smeh). Za kaj gre? Postal sem pomemben, ne nujno potreben.

Nenadomestljivi ljudje ne obstajajo, tudi jaz nisem nenadomestljiv. Sem pa pomemben.

Kako ste se spopadli s preoblikovanjem podobe očeta, ki je pil in pretepal, v podobo Boga Očeta?
Od Svete Trojice mi je bilo najtežje z Bogom Očetom. V glavi sem imel sliko biološkega očeta in drugih maminih partnerjev. V skupnosti sem spoznal Lecha, s katerim sem se spoprijateljil, pokazal mi je drugo podobo Boga. Na koncu sem lahko izrekel Oče naš. Danes pravim celo Oče moj. Po takem trpljenju in krivicah, ki sem jih izkusil, sem se spravil v red, ker je Bog dober. On vendar ni želel tega zla. Povzročamo si ga mi, ljudje.

Starši so vas prizadeli. Ste jim odpustili?
Dolgo sem čutil žalost, pretvarjanje. Krivil sem jih za svoje probleme, za to, da sem na ulici. Ko me je Bog našel, sem se spraševal, kaj naj storim s to žalostjo. Preteklost me je motila. V sebi sem čutil jezo, gnev, ki sem ju moral vreči iz sebe, ju izkričati. Prosil sem za dar sprejemanja.

ALCOHOLISM, MAN, DRUNKEN
Kamira | Shutterstock

Kričanje ne zaleže vedno. Kaj še lahko storimo?
Najtežje je sprejemanje. Nekoč sem slišal, da je pomembno češčenje Boga, ko smo v težavah. Toda kako častiti, ko se otrok reže ali drogira? Kako častiti v bolezni, nesreči? Prav tako, Bog je namreč v tem blizu! Strašno težko je, toda to mi je pomagalo pri sprejemanju. Šel sem do očeta in mu povedal, da mu odpuščam, da ni bil trezen.

Češčenje Boga v teh težkih časih in sprejemanje sta me osvobodila. Jezijo nas stvari, ki so se zgodile. Živimo z vnovičnim odpiranjem starih ran, ki nam jemljejo to, kar bi šlo sicer naprej. Pomembno je, da nam preteklost ne jemlje prihodnosti. Kljub vsemu pa je na temeljih preteklosti mogoče zgraditi prihodnost.

Nima se smisla osredotočati na to, kar je bilo, in česar ni mogoče spremeniti. Toda kako s tako preteklostjo in težkim otroštvom preprečiti, da bi uničili svoje otroke? Pogosto slišim, kako ljudje prisegajo, da otroštvo njihovih otrok ne bo tako, kakršnega so imeli sami, da ne bodo ponovili napak svojih staršev, pozneje pa … počnejo natanko to, ker so imeli take vzorce.
Kopiraj – prilepi. Pri meni je bilo enako. Jezen sem bil na starše, ločila sta se, ko sem bil star tri leta. Tudi sam sem začel razmišljati o ločitvi, ko je bil moj otrok star tri leta. Imel sem težavo. Počel sem to, kar sem znal in kar sem iz vsega srca sovražil. Pil sem in se spraševal, kaj naj storim, da ne bom kot moj oče. Pil je in se ni srečeval z mano, domislil sem se torej, da bom obiskoval svojega otroka. S tem sem že imel načrt za to, kako biti drugačen.

Kako se rešiti iz začaranega kroga?
To mora biti izbira – ker tako želimo sami, ne pa zaradi staršev, preteklosti ali zato, ker moramo. Nočem biti trezen, ker je moj oče pil. Če bi bil to razlog za abstinenco, bi bil še vedno povezan s pitjem. In to moramo sovražiti, kot lahko preberemo v Svetem pismu. Ne pijem, ker se tako odločim. Sprejemam napake. In se zanje opravičujem svojim otrokom in ženi. Moje življenje je novo! Iz izkušenj črpam to, kar je potrebno, toda gradim sam, od začetka.

Ločitev od žene se – na srečo – ni izšla.
Ko sem življenje predal Jezusu, sem se na novo zaljubil v svojo ženo. Vedel sem, da se ne morem ločiti, toda to je temeljilo na podlagi prepovedi. Bila sva v težkem položaju, potem pa sva sklenila ljubezenski trikotnik. Z Jezusom.

Pred tem sva gledala Boga, tedaj pa sva začela gledati drug na drugega skozi prizmo Boga. Bog mi je oprostil toliko stvari, zakaj torej ne bi oprostil svoji ženi? To je veliko spremenilo. Po človeško se lahko ločiva, toda če na to gledava skozi prizmo Boga, tega ne želiva storiti. Začela sva graditi tak dom, da nihče ne bo želel oditi. To sicer lahko naredi, a noče, ker se tam dobro počuti.

Žena sprva ni bila navdušena nad spreobrnitvijo. Na vas je gledala kot na fanatika.
Hitel sem na molitev, ona pa je vzgajala tri otroke. Jezila se je, da je za vse sama. Ko sem za nekaj mesecev odšel na delo v Nemčijo, je šla na srečanje skupnosti preverit, kaj je tako spremenilo moža. In tudi ona je življenje predala Bogu.

Uporabljate vzdevek, ki ste ga dobili v otroštvu – “Kryzys” (ki pomeni kriza, op. p.). Vsak, ki se znajde v njej, jo želi kar najhitreje prebroditi. Vsi priskočijo na pomoč, svetujejo. Po branju vaše knjige si mislim, da ni tako, da kriza pride zato, da v njej malce ostanemo.
Krize so in vedno bodo. Za razliko od uspehov nas oblikujejo. Če mi vse uspeva, kako naj vem, kako naj ravnam, ko bo šlo nekaj narobe? O sebi vemo toliko, kolikor imamo izkušenj.

Včasih želim na primer nekaj spiti. Toda vem, kako me je to uničevalo. Zato ne hodim po barih, izogibam se takšni priložnosti. Ali pitje vodi k dobremu? Vem, da ne, da je potrebno iskati rešitve.

Vaše otroštvo in mladost sta bila ena velika kriza. Ko na to gledate zdaj, bi kaj spremenili ali na to raje gledate kot na izkušnje, ki so vas veliko naučile?
Zagotovo bi veliko spremenil. Če bi imel možnost izbrati, ne bi želel takega življenja. Ne bi izzival usode. Ne bi postal huligan, ne bi šel na ulico. Želel bi se naučiti, kako biti zvest samemu sebi, kako biti odporen na vplive okolice. Želel bi živeti bolj podobno temu, kot živim zdaj. Ne pa se pretvarjati, da sem nekaj, kar nisem. In na ulici je bilo to treba.

Ste vzgojitelj in terapevt v centru za mlade. Ali s svojimi izkušnjami lažje navežete stik z mladino?
Problematična ni mladina, kot se govori, temveč odrasli. Ta mladina namreč od nekod prihaja. Zaradi odraslih sem postal problematičen otrok. Tam, kjer delam, sploh ne govorim o svojem življenju. Trpim, ko kdo sprejme slabo odločitev, ker vem, kam pelje. Tega ne morem spremeniti, ker gre za njihove odločitve.  Ko pa govorim o svojem življenju, omenim svoje izkušnje. To pomaga, ker je mladina avtentična in čuti, ko se nekdo pretvarja. Ni potrebno biti oče, da bi vedeli, kaj je očetovska ljubezen. Zadošča biti otrok, ki je to ljubezen izkusil (ali pa ne). Veliko sem prestal in to mi pomaga razumeti druge.

Življenje, ki ga živim zdaj, je življenje, o katerem sem sanjal kot otrok. Moje sanje so se izpolnile. Dosegel sem obdobje v življenju, v katerem si mislim, da bi lahko umrl. In želje za prihodnost? Da ne bi nikogar prizadel. Ne da bi bil super tip, ampak da nikomur ne bi povzročil trpljenja.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.