“Moževa smrt mi je približala večnost”

Preberite še:
Po več letih je sin odpustil očetu. Nato jima je zmanjkalo skupnega časa

Ali ni to najtežje – odpustiti sebi?
Poleti sem bila na zares bogatih duhovnih vajah v Kančevcih, ki jih je vodil p. Jacques Philippe. Med drugim je omenil tudi, da je neodpuščanje samemu sebi posledica napuha. Še pred nekaj leti se mi je zdelo, da z napuhom pa res nimam veliko skupnega. Zdaj, v zadnjem času, najdem v sebi vedno več tega napuha.

Preberite še:
Znamo odpuščati sami sebi?

Od začetka je bilo ob vas veliko ljudi in pomoči, zamotilo vas je tudi delo. Potem je bilo tega manj. So se odnosi s katerimi ljudmi spremenili?
Mislim, da je to normalen proces. Če bi bilo vedno toliko ljudi, kot jih je bilo na začetku, se skoraj ne bi dalo živeti. Nekako moraš na novo osmisliti svoje mesto in poslanstvo v življenju, živeti naprej in tudi ti pomagati drugim. Hvala Bogu pa imam krog ljudi, na katere se lahko obrnem v stiski. Moraš pa tudi sam kaj reči in prositi.

Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”

Taki drobni dotiki vas dvigajo, vam dajejo upanje, pravite.
Ogromno takih drobnih zgodb je. Čisto konkretnih znamenj Božje in Štefkove navzočnosti. Simbolično sem imela prvi rojstni dan kot vdova prav na veliki petek. Ko sem šla zgodaj zjutraj na sprehod, sem jokala in v nekem trenutku me je spreletela misel: “Pa saj ti ni treba jokati, saj sem tu!” In takrat sem skozi solze na makadamski poti zagledala velik kamen – srce! Darilo za rojstni dan! In sem še bolj jokala – od ganjenosti in hvaležnosti.

Preberite še:
Ste vedeli, da lahko ignacijanske duhovne vaje spremenijo vaše možgane?

Kaj mora biti v človeku, da vidi ta drobna znamenja Božje navzočnosti?
Mislim, da odprtost za Boga, potreba, žeja po Bogu. Spomnim se prijateljice, ki je zares v navezi z Bogom, kako ji lahko čisto vsakdanji dogodki spregovorijo, jo česa naučijo ali prepozna v njih Božjo navzočnost. Meni se je prej zdelo, da nič ne vidim. Jezusa sem prosila, da bi me Božja ljubezen ganila in da bi lahko Bogu vračala to ljubezen, tudi v odnosu do bližnjih. Ker se mi je včasih zdelo, da imam srce kot kamen. Triindvajsetega avgusta, torej kmalu po Štefkovi smrti, pa sem pri maši slišala berilo iz Ezekiela: “Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.” Dostikrat sem Jezusu očitala, zakaj enim da, da vidijo, drugim ne … Mislim, da je bila ta preizkušnja zame potrebna, da sem začutila Božjo ljubezen.

Čim bolj si hvaležen, tem več razlogov za hvaležnost opaziš. In če to še zapišeš, lahko v težkem trenutku prebereš in te zagotovo dvigne.

Ne piše zastonj v Svetem pismu: spominjaj se, Izrael, kaj vse je Bog zate storil. Ko prebiram svoje zapiske tega leta, ko imam kakšno pričevanje, pravzaprav to meni daje moč. Ob knjigi Rojeni za večno življenje, ki opisuje življenje mladih zakoncev, ki se srečujeta z življenjem, smrtjo in večnostjo, sem jokala ob mnogih opisih doživljanj, tako podobnih mojim. Ob smrti novorojenke pravita: “Dobila sva enkratno izkušnjo večnosti. Po njeni zaslugi sva izgubila strah pred smrtjo.” Tudi meni je Štefkova smrt približala večnost.

Izjemno je, da lahko v takšni preizkušnji rečete, da ste hvaležni …
To je milost. Dane so mi bile tri pomembne milosti. Prva je bila molitev. Ko so mi povedali za nesrečo, še preden so vedeli, da je mrtev, smo šli z otroki na kolena v avtodomu in smo jokali in molili. Druga je bila hvaležnost. Ko smo prišli z mesta nesreče, smo šli peš do Soče vsak v svojem svetu notranje bolečine. Spomnim se, da sem gledala Sočo skozi solze, se spominjala dogodkov iz najinih skupnih let: najine 20. obletnice poroke, ki sva jo praznovala nekaj dni prej, maše na Brezjah, randijev, poroke, rojstev otrok, rasti ob DiŽ-u … in v mislih sem doživela tak preobrat, da sem lahko rekla: “Gospod, hvala ti za teh 20 let.”