Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Težke izkušnje so me pripeljale do nečesa lepšega”

MICHAŁ KASPRZYK
Deli

“Preden se lotim dela, se nekaj trenutkov pogovarjam s Svetim Duhom. Prosim ga za predloge, da bom naslikal to, kar moram. Vedno molim tudi za osebo, ki bo sliko kupila,” pripoveduje poljski slikar, ki ustvarja pod psevdonimom Michael Cracoviensis

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Njegovo pravo ime je Michał Kasprzyk, star je 37 let. Je mož Anne ter oče Jacka in Juliana.

Zdi se, da učitelji sprva niso prepoznali vaših ustvarjalnih sposobnosti?
Ko sem bil majhen, še preden sem začel hoditi v šolo, sem zelo rad risal nogometaše. Risal sem prizore s tekem, čeprav je naša ekipa takrat slabo igrala. Skoraj vsak otrok se rad izraža z risanjem, vendar mojih del ni nihče posebej hvalil ali kritiziral.

Preberite še: Michael Bublé na odru zaplesal s sinom

Pozneje se je začela šola in učitelji likovnega pouka so me prepričali, da slikanje očitno ni moja stvar. Mogoče ni šlo toliko za to, da niso prepoznali mojih sposobnosti, mogoče zgolj zame takrat preprosto še ni bil pravi čas za tak način ustvarjanja.

Zakaj ste izbrali študij prava?
To je bila razumna izbira. Družba ima to raje: če nimaš kakšnega posebnega talenta, moraš izbrati razumno. V ničemer nisem bil odličen, nisem imel ničesar zares “svojega”. Uvidel sem torej, da študij prava v življenju vedno pride prav. Na koncu sem se odločil za administracijo.

Preberite še: V čem je moč vezi med očetom in sinom?

Urad oziroma pisarno ste zamenjali za slikarsko delavnico. Medtem ste se ukvarjali še z usnjeno galanterijo …
Lotil sem se družinskega posla. Starši se ukvarjajo z izdelavo in prodajo usnjenih torbic in jaz sem jim pomagal z urejanjem spletne strani in spletno prodajo, prevzel sem tudi bolj administrativne zadeve.

Proces, ki me je pripeljal do slikarstva, se je začel pred nekaj leti, ko so se začele zdravstvene težave mojih dveh sinov. Najprej se je izkazalo, da ima starejši srčno napako. Nič resnejšega, toda zdravnik, pri katerem smo imeli posvet, nama je vse skupaj predstavil tako, da sva bila z ženo prepričana, da najin sin najverjetneje ne bo preživel.

Preberite še: 5 slikanic, ki bodo všeč vašemu otroku in tudi vam

MICHAŁ KASPRZYK W PRACOWNI
fot. Małgorzata Cichoń

Po podrobnejšem pogovoru se je izkazalo, da gre za napako, ki jo je možno odpraviti na precej neinvaziven način. V bolnišnici sem spoznal, da vsekakor ni najpomembnejša stvar na svetu, ali je nekdo moden ali ima lepo torbico.

Sinova operacija je bila uspešna, življenje se je vrnilo v stare tirnice in …?
… oba z ženo sva se vrnila k staremu življenju. Toda potem se je rodil drugi sin. Imel je probleme z dihanjem, dobil je infekcijo, cel mesec nismo vedeli, ali bo preživel, pa tudi potem nismo vedeli, ali bo z njim vse v redu. Na srečo so ga zdravniki dobro diagnosticirali in je danes popolnoma zdrav. Spominjam pa se dneva, ko sem odšel v bolnišnično kapelo, ker sem čutil, da je prišel čas, da se resno pogovorim z Bogom.

Preberite še: Pierce Brosnan: “Vera mi je pomagala preživeti življenjske tragedije”

Kot oče z Očetom?
Vedno sem imel dar vere. Verjel sem, da Bog je, dal mi je svobodno voljo, in ker bolj ali manj uspešno urejam svoje zadeve, nima smisla, da ga obremenjujem s seboj. Toda spoznal sem, da je situacija zdaj zame resnejša.

Pogovoril sem se z Bogom in prišel do sklepa, da moram iz teh izkušenj izluščiti lekcijo zase. Opazoval sem druge starše z otroki, ki so se srečevali s precej resnejšimi težavami kot jaz, dotaknile so se me njihove tragedije in pomislil sem, da se v poklicnem življenju splača početi kaj pomembnejšega.

Tokrat se je torej misel pretvorila v dejanje?
Zadnje pobuda je bilo prvo obhajilo starejšega sina. Žena je predlagala, da bi Jaceku za darilo kaj izdelali sami. “Morda bi mu lahko kaj naslikal?” mi je predlagala.

Preberite še: Spreobrnjeni tetovator: moli pred vsako tetovažo in odklanja tetoviranje podobe hudiča

Rad imam delo z lesom in umetnost, toda slikanje? Kje pa! Fascinira me, da se je moja žena tega domislila. Mislim, da nam Bog najpogosteje spregovori prek bližnjih ali naše notranjosti.

Kaj je Jacek dobil za darilo?
Zanj sem v les vžgal skico, na katerem je bil med drugim Jezusov obraz in križ. Rezultat me je presenetil. Žena pa je dejala: “Morda bi moral začeti slikati.” Vedel sem, da ne smemo prezreti naključji in nevsakdanjih dogodkov, in tako sem pomislil, da bom med dežuranjem v naši trgovini s torbicami poskusil ustvarjati. V kleti sem našel kose lesa in tako se je začelo. Svoje izdelke sem fotografiral, pošiljal sem jih znancem in opazil, da so jim všeč.

Preberite še: Sam Jezus nam je dal to molitev za spreobrnjenje prijatelja ali družinskega člana

MICHAŁ KASPRZYK W PRACOWNI
fot. Małgorzata Cichoń

Pokazali ste pogum in ponižnost. Veliko nadarjenih in likovno izobraženih oseb pa nikoli ne preide v aktivno ustvarjanje. Morda jim to preprečuje njihov perfekcionizem? Vi pa se ni bali izpostaviti kritikam?
Zdi se mi, da perfekcionizem uničuje vse nas, ne le umetnike. Mislim, da ga v nas budi zli duh, ker ta lastnost v nas povzroča strah. Dokler po našem mnenju nismo dovolj dobri v stvari, s katero se ukvarjamo, se temu ne moremo izogniti.

Prepričan sem, da perfekcionizem blokira številne ljudi, ki imajo fantastične talente in ideje. Če česa na začetku ne znamo, se tega vendar lahko s časom naučimo. Pomisleki še hitreje izginjajo, ko postanemo prepričani, da počnemo nekaj, kar bi od nas želel Bog.

Preberite še: Vera je življenje

Ali pred začetkom slikanja molite?
Preden se lotim dela, se nekaj trenutkov pogovarjam s Svetim Duhom. Prosim ga, naj mi kaj predlaga, da bom naslikal to, kar moram. Vedno molim tudi za osebo, ki je sliko kupila. Verjamem, da to nekaj velja. Imel sem nekaj primerov, ki pričajo o tem.

Lahko podate kakšnega izmed njih?
Nek gospod je kupil angela. Ko sem povedal, da k temu sodi tudi molitev, je odvrnil: “Prav mi bo prišla.” Bil je zelo živahen, prišel je v spremstvu žene in otrok. Nato je dodal: “Imam namreč raka in ne ve se, koliko časa mi je še ostalo.”

Preberite še: Pričevanje mladeniča z rakom, ki se bo dotaknilo vsakega srca

Spet drugič se je stranka, ki je kupovala angela, razjokala. Ta slika je bila zame zelo pomembna – v lesu se je naredila luknja in jaz sem jo preoblikoval v angelovo srce. Ta motiv me je spominjal na zgodbo mojega sina in drugih otrok, ki so bili z njim v bolnišnici. Ta gospa je očitno prav tako preživljala nekaj, kar sem simbolično upodobil.

Pa se vrnimo spet v bolnišnično kapelico in k izkušnji očetovstva v težki situaciji. Kaj se je v teh treh letih spremenilo? Kako bi bil pogovor z Bogom videti danes?
Že takrat ga nisem ničesar obtoževal, nisem govoril, da je njegova krivda. Zdaj bi se mu ob prihodu v kapelico iskreno zahvalil za vse, kar se je zgodilo. Brez teh težkih izkušenj zagotovo ne bi dosegel tega, kar sem dosegel. Pripeljale so me do nečesa lepšega, na koncu se je torej izkazalo, da so dar.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto. 

Preberite še: Zakaj so prvi kristjani molili pred jedjo in po njej

Preberite še: Ko Bogu posvetim čas, mi on posveti na pot

Preberite še: Pričevanje mladeniča z rakom, ki se bo dotaknilo vsakega srca

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.