Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Pričevanje mladeniča z rakom, ki se bo dotaknilo vsakega srca

HOSPITAL TREATMENT
Tyler Olson | Shutterstock
Deli

“Ogromen privilegij je, da veš, da se meseci, tedni in dnevi končujejo”

Poljak Bartosz Geisler je po poklicu arhitekt, njegova druga strast pa je pisanje romanov in scenarijev. Potem ko je leta 2016 izdal roman Trzy dni ciemności (Tri dni teme), ki temelji na razodetjih svete Favstine in prerokbi p. Pija, je napisal še scenarij za celovečerni film Charyzmatyk (Karizmatičen). Ta predstavlja več resničnih zgodb, ki kažejo na vsakdanjo prisotnost in delovanje Svetega Duha.

Predstavljamo eno od zgodb, ki je upodobljena v filmu.

Preberite še: V šoli raka

K duhovniku, ki je precej zamišljen jedel svoj zajtrk v jedilnici onkološke bolnišnice, je pristopil zelo shujšan fant v svetlozeleni pižami, s svojim skromnim obrokom na pladnju: “Lahko prisedem?” ga je vprašal. “Izvoli,” je odsotno odgovoril moški v kolarju.

“Ste prišli koga obiskat ali ste tukaj zaradi sebe?” je z vprašanji nadaljeval fant. “Zaradi sebe. Na začetku vsega sem. Zdravnik ve, da je rak, ne ve pa še, kje in kako hud.” “Ne skrbite,” se je nasmehnil fant. “Poskusite živeti naprej.”

Preberite še: Diagnoza rak te spremeni: Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. Delo počaka

“Te lahko jaz nekaj vprašam?” je previdno, skoraj tiho rekel duhovnik in še enkrat pogledal mladega človeka, ki je bil plešast, suh in je bolj spominjal na senco kakor na mladega fanta. “Vprašajte. Bom iskren, kot da bi bila spoved,” se je široko nasmehnil sogovornik. Duhovnik je negotovo, kakor da bi vedel, da se o nekaterih stvareh ne sprašuje, vprašal: “Mlad si, zelo mlad in tako bolan. Nisi nič jezen? Na Boga? Na svet? Na usodo?”

“Star sem 21 let in od 16. leta imam raka,” je začel odgovarjati mladenič, kakor da bi bil pripravljen na to vprašanje. “Nič boljšega se mi ni moglo zgoditi. Ko sem bil star 14 let, se je moj oče preselil k ženski, mlajši od moje mame. Srednja šola – škoda besed – bolj slabega vzdušja v razredu si ne bi mogel predstavljati. In jaz? Razvajen edinec. Zdolgočasen. Tipičen težak brez ambicij in volje do česarkoli. Brez motivacije za šolo in pobožno življenje. Verjemite mi, razen birme mi tudi do Boga ni bilo kaj dosti. In prišla je sprememba.

Preberite še: “Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”

Ko sem zbolel, sta se starša dogovorila, da me bosta v kliniki izmenično obiskovala. Enkrat mama, drugič oče. Da se ne bi srečevala na hodniku. Izkazalo se je, da zadeva ni ekonomična, zato je oče predlagal, da se vozita skupaj, če že vsak dan oba prihajata k meni. Mama se je strinjala. Ko sta se nekoč vračala iz bolnišnice, je oče, preden je izstopila, mamo vprašal, ali se lahko vrne. Vrnil se je in tako je ostalo. Po letu dni se je rodil bratec in zdravnik je dovolil, da sem prisoten pri njegovemu krstu in sem mu boter. Vem, da nikoli ne bom imel svoje družine, a on mi je kot sin in še brat je! Lahko se veselim njegovega razvoja, gledam, kako raste in napreduje. In lahko sem prepričan, da ko me ne bo več tukaj, moja rolka ne bo zaprašena in moji starši na starost ne bodo sami.

V šoli se je zaradi moje bolezni najprej zbudil naš razred in potem cela šola. Dobrodelni ples, tombola, športne prireditve, dražbe predmetov s podpisi slavnih ljudi, ki me sploh ne poznajo … Meni noben denar ne bo več pomagal, oni pa so se tako zagnali in povezali, da hočejo skupaj take akcije delati tudi v prihodnje.

Preberite še: Dobitnica kresnika o mamini smrti in svoji bitki z rakom

Vedno sem želel imeti tetovažo na mečih, pa je mama govorila, da je to osebna izkaznica kriminalcev. No, zdaj jo imam. Če ne bi zbolel, mi te ideje nikakor ne bi mogla izbiti iz glave. In najbrž najpomembnejše: sem mnenja, da je ogromen privilegij, da veš, da se meseci, tedni in dnevi končujejo. V določenem trenutku se je izkazalo, da sem tako privilegiran, da ne morejo zame nič več narediti.

Prvič – svoj čas sem nehal zapravljati za neumnosti, za prepire, za uničevanje življenja drugim. Kolikor se je dalo, sem poskušal popraviti napake; napisal sem nekaj pisem ljudem, ki sem jih ranil – tudi svoji razredničarki. Drugič – razdelil sem svoje reči in na mobitel posnel nekaj ur monologov za svojega bratca. Tudi na srečanje z Bogom sem pripravljen; spet prejemam zakramente in Marija je prek vsakodnevne molitve rožnega venca postala moja prijateljica. Rožni venec bom molil vsak dan, dokler bom lahko. Gospod, vem, da je mogoče kar težko verjeti, ampak tumor je v moje življenje prinesel toliko dobrega. Smrti se ni treba bati. Strah nas mora biti, da bi zapravili svoje življenje.”

Miha je umrl manj kot štiri mesece po pogovoru, 7. oktobra, na praznik Rožnovenske Matere Božje.

 

Iz poljščine prevedel Rok Pogačnik.

Preberite še: Od materinskega doma do mikrofona: “Hvaležen za vse dobre ljudi”

Preberite še: Zakaj je prvih 30 minut v dnevu najpomembnejših

Preberite še: Kaj moramo vedeti o črnem petku

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.