Intervju z očetom šestih otrok Gregorjem Čušinom
“Otrok mora vedeti, da pri očetu dobi trdno oporo, pri mami pa mehko dlan,” je prepričan igralec, scenarist in režiser Gregor Čušin, že 25 let mož svoje Melite in oče šestih otrok.
Preberite še:
Gregor Čušin razkriva, kako je nastajala TV-kriminalka Jezero
Kako gresta skupaj klasični popoldansko-večerni poklic, kot je igralstvo, četudi ste zdaj sam svoj šef, in velika družina? Kako se z ženo usklajujeta?
Zdaj smo na počitnicah! Več sem doma, nimam toliko večernih obveznosti. Otroci ne hodijo več v glasbene šole. Prej sva pet, nekaj časa celo šest, otrok razvažala po obveznostih. Jaz sem dopoldne običajno doma, skuham, delam. Starejši se razpasejo po svojih obveznostih. Z ženo se popoldne počutiva kot dva upokojenca. Prej (ko je bil zaposlen v gledališču, op. a.) me kdaj ni bilo doma po cele dneve. Večina bremena je bila na ženi, ona je bila doma devet let. Jaz sem se včasih popoldne pripeljal domov za dve, tri ure, da so otroci videli, da sem še živ, da smo skupaj dremali na kavču. (nasmešek) Bilo je pestro in naporno.
Preberite še:
15 poljubčkov za dober dan. Pogovor z mamo petnajstih otrok in … vdovo
A vseeno tudi s takim številom otrok nisem nobene vaje izpustil ali je zamudil z izgovorom, da je otrok bolan. Preprosto smo se navadili. Kolegi so me včasih zbadali, kako veliko otrok imam. Zdaj me sprašujejo, kako sem zmogel, saj so oni izmozgani še pri dveh. V glasu čutim malček priznanja. Res pa se v nasprotju z drugimi na otroke pri obveznostih nikoli nisem izgovarjal. Nekoč sva imela z neko režiserko individualne vaje. Zamudila je krepke pol ure. “Jaz sem iz zahojenih Črnuč.” “Jaz sem iz zahojenih Jesenic.” “Imam kar tri otroke.” “Jaz pa šest!” Ni se me dalo premagati! Zdaj pa se z ženo včasih res vprašava, kako sva zmogla. Ampak sva!
Ženi Meliti že leta pravite možinja. Kako in zakaj se je to začelo?
Bilo je pred več kot desetletjem, ko sem ustvarjal predstavo Jona, besni prerok. V odlomku o Adamu in Evi sem govoril o možinji. In od takrat dalje sem v člankih o njej pisal kot o možinji. Ljudje so mislili in še mislijo, da jo tako kličem tudi doma, ampak ni res. Ji pa rečem ženska, kar pa jo užali, saj to ni ljubkovalno, takrat ve, da sem slabe volje in hud. Ne vem, ali sem ji kdaj rekel možinja. Tako: javno priznam! Drži pa, da je zaradi te besede zaslovela.
Preberite še:
“Mnogi rečejo, kaj vse zmorejo ženske. Ampak kaj vse šele zmore mama!”
Kaj pa, ko je prebrala v vaših besedilih?
Saj sem ji jaz prebral že prej! Sploh ko sem kdaj v dvomih, absolutno preberem najprej njej. Veta ne da nikoli, le tvorne pripombe: “Se to razume? Kaj si hotel povedati tule?” Ko napišem o njej kaj posebnega, ji vedno preberem, da ve, kaj jo čaka. (nasmešek) Otroke pa na primer vprašam, ali lahko uporabim njihove dogodivščine in prava imena. Včasih se jim je zdelo fino. Zdaj pa so malo občutljivi, kar je normalno.
V eni zadnjih duhovnih misli ste ugotovili, da otroci premorejo bistveno več domišljije, zaupanja in trme kot odrasli. Po kateri poti naj se starši vrnemo k temu trojnemu temelju?
Saj vseskozi govorimo, da moramo prebuditi otroka v sebi. To je zelo izvorno krščansko. Kristjani pravimo, da smo Božji otroci. Stalno živimo odnos do Očeta. To pomeni, da se moram stalno obnašati kot otrok. Ampak dobro vzgojen. Vsi pametni starši bodo rekli, da so se veliko več naučili od otrok, kot so jim dali oni. Tudi ko si besen na otroka, mu potihoma vendarle priznaš: “Dober si! Dobro si me prinesel okrog.”
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
Otroci se znajdejo. Niso ravno po mojih idealih … Spravljajo me ob živce, a jih občudujem. Jaz bi rad imel take lastnosti kot oni. Kolikokrat bi lažje prišel skozi življenje. Rad bi si nekaj upal, četudi bi si nato razbil zobe. Oni ne računajo, ampak samo gredo. Občudujem ljudi, ki to ohranijo. Nekateri stari kolegi se še vedno za vsako vlogo vržejo na glavo. Kot sem se jaz v letih takoj po akademiji.
Otroci te naučijo, da se splača dajati. Če bi se znali na vseh področjih, v odnosih, v življenju tako žrtvovati, koliko bi dobili nazaj! Kar mi živimo v družinah, Bog želi, da živimo v odnosu do njega, a nam ne uspe. Razvajeni otroci smo.
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?
Če bi morali ob polnoči, brez veliko razmišljanja, izstreliti tri lastnosti, ki slovenskim očetom najbolj manjkajo, bi to bile …
Rekel bi, da jim manjka le ena stvar – Božji navdih razločevanja. Razločevanja na primer med moškostjo, možatostjo in grobostjo. Pri tem, da si možak, ne gre za videz, temveč za odnos. Sam nisem idealen moški, imam nekaj trebuščka, ampak se počutim kot možak. Medtem ko so mnogi, ki na zunaj izgledajo kot strašni dedci, mevže. Mevže najprej v odnosu do sebe, nato tudi v odnosu do bližnjega, do svojih žen in otrok. To je grozno. Gre za nekakšno sodobno, trendovsko in modno pomehkuženost.
Moški je glava družine. Pika. To ne pomeni, da mora ona pomivati tla, medtem ko jaz s pivom v roki ležim pred televizorjem. Ampak, da jo bom zaščitil. Meni žene nikoli pred nikomur ni bilo treba braniti. Povedal sem ji tudi, da upam, da me ne bo to nikoli doletelo, ker je fizično ne bi bil sposoben braniti pred močnejšimi dedci. A ne govorimo (zgolj) o fizični zaščiti. Govorim o življenjski drži, da si zraven, ko je treba. Da si ti tisti, na ramo katerega lahko nasloni glavo. Da si steber. Jaz pa vidim mnoge primere, da so ženske stebri, na katere se privežejo moški.
Ko je bila žena doma, jaz pa v službi, sem sam sebi obljubil, da ji nikoli ne bom očital, da sem jaz ta, ki nosi denar k hiši. Med kakim prepirom je bila to prva stvar, na katero sem pomislil, a je nisem nikoli izrekel. Zdaj, ko sem doma ostal jaz, sem šele do konca spoznal, kaj vse je počela v tistih letih. Kot “gospodinjec” se ne čutim pomehkuženega, ampak bolj dedca kot prej. Znam ceniti, kaj je žena naredila.
Tako si želimo biti politično korektni. Čim govoriš o možatosti, izpade, kot da si mačist in šovinist. Ni res. Ne. Mi smo razdeljeni na dva pola zato, da bi živeli enost: Bog nas je ustvaril kot moža in ženo. Tudi v Cerkev se je vtihotapila … Jaz ji pravim kar Ikea ljubezen. Ko je na zunaj vse videti lepo, ima kratek rok trajanja. Je na prvi pogled praktično, ni pa trdno. Jezus je uporabljal trde besede: “Kdor ne vzame svojega križa, me ni vreden.” Mi pa pravimo, da ni mislil resno. Je. Zdi se mi, da preveč poudarjamo družino, premalo pa zakrament – odnos moža in žene. Zakon je zakrament, družina pa le njegov sad.
Preberite še:
Stevie Wonder: Družina je najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju. Nič je ne more nadomestiti!
Kdaj je “foter” zatežen ravno prav? Ne preveč, ne premalo. Kateri znaki to potrjujejo?
Oh, kaj pa vem. V Svetem pismu piše, naj očetje ne grenimo svojih otrok. Nekoč sem kolegu potarnal, da ves dan samo godrnjam nad otroki. “To je tvoja naloga,” mi je odvrnil, “oče mora biti siten.” Otrok mora vedeti, da pri očetu dobi trdno oporo, pri mami pa mehko dlan. Seveda pa ni treba, da otrok trepeta pred mano. Predvsem pa mora vedeti, da sva z mamo usklajena, da sva skupna fronta. Ograja je ograja: je meja in omejuje, je pa tudi opora. “Foter” mora biti zoprn!
Preberite še:
Kaj je predsednik Pahor položil na dušo Martinu Golobu
Ženo slišim, kako se z otroki pregovarja. Jaz stopim v sobo in se to, kar otroci morajo storiti, zgodi, pa čeprav nič ne rečem. Najini otroci imajo po dve imeni. To zelo priporočam. Ne da bi povzdignil glas, se namreč lahko pogovoriš. Če rečem Filip, je to opomin. Če rečem Filip Damjan, že ve, da sem razgret na 60 stopinj. Če rečem Filip Damjan Čušin, ve, da sem na 99. To lahko zašepetam ali rečem v cerkvi ali trgovskem centru. Otrok ve, kaj to pomeni.
Preberite še:
“Čas je vedno za vse enak – le vzeti si ga moramo za prave stvari”
Preberite še:
Nadškof, ki je pomembno vplival na osamosvojitev Slovenije
Preberite še:
Fotografije jaslic, ki ste nam jih poslali bralci Aleteie
