Iz sprejemanja neuspeha ne bi smeli ustvarjati ideologije. Prav nič ni potrebno, da nam spodleti, da bi bili srečni. Dejstvo pa je, da nam neuspeh ne uide. Neuspeh je kot neka bistvena lastnost človeškega bitja. Za nemškega benediktinca Anselma Grüna je ta boleča izkušnja v resnici lahko prava priložnost za preobrazbo, odprtje proti Bogu, da začnemo znova in postanemo resnično srečni.
Preberite še:
Vsak poraz še ne pomeni neuspeha. Pravzaprav ste na dobri poti
Kako definirate neuspeh?
V nemščini beseda scheitern (neuspeti) izhaja od Scheit (poleno, kos lesa) in od scheiden (rezati, ločiti). Ne uspeti pomeni ločiti, kar je bilo eno. Enotnost se razdvoji, celota razpade na koščke, prvotni načrti se ne uresničijo in padejo v vodo. Beseda scheiden se na primer uporablja pri neuspešnem zakonu: partnerja se ločita, razideta.
To besedo najdemo tudi v besedi Abschied, slovo: vsak neuspeh pomeni tudi slovo idealni sliki, ki smo si jo ustvarili o življenju in o nas samih. In v besedi verscheiden, ki pomeni umreti, ima neuspeh povezavo s smrtjo. Umre nekaj, v kar smo polagali vse naše upe. V moji ljubezni, moji službi in pri mojih podvigih ne dobim, kar sem upravičeno pričakoval, temveč prav nasprotno – negativen rezultat in nesrečo. Sanje so strte.
Preberite še:
Vas je strah neuspeha, zavrnitve, prihodnosti?
Pod katerimi pogoji je ta nesreča lahko priložnost za rast?
Če jo sprejmemo, če se ob njej ustavimo in če se vprašamo: mar ni bil vse do danes naš življenjski načrt preveč enostranski in omejen? Ko smo nesrečni, se moramo odločiti, katero novo pot bomo ubrali. Poleg tega moramo znati razločevati in razčleniti, zakaj nam je spodletelo, kako bomo na novo zlepili koščke in vstopili v novo življenje.
Neuspeh nas lahko spodbudi, da zberemo delčke svojega življenja na način, da postanemo tista unikatna oseba, ki jo je Bog želel ustvariti iz nas. Zame sreča ni samo biti v skladu s samim seboj, temveč tudi biti v skladu s to avtentično in izjemno sliko, ki si jo je Bog ustvaril zame. Tako neuspeh kaže na to, da smo to božansko sliko zamenjali z drugo, ki bolj ustreza našim predstavam kot pa Božji volji.
Preberite še:
Kako mama “neusmiljeno” trenira svoje otroke. Račka, seveda
Veliko ljudi se po neuspehu sesuje vase in nimajo več priložnosti, da bi se pobrali …
Res je. Ne moremo jih obsojati. Mnogo ljudi ima zelo težko življenje in ne vem, ali bi sam imel moč vzdržati, če bi bil na njihovem mestu. Vidim pa tudi take, ki se izgubljajo v svojem trpljenju, ker niso pripravljeni odpraviti napačnih idej, ki so si jih ustvarili o življenju. Tako so zagrenjeni in razočarani nad Bogom, da se odpovejo upanju. Pa vendar je prav v neuspehu treba najti vero v Boga, v tega Boga, ki obuja mrtve in ki si me želi dvigniti iz grobnice mojih temin in mojih neuspehov.
Vsak neuspeh spremljajo občutki krivde. Ni to še ena ovira na poti do sreče?
Krivda lahko paralizira, muči in trpinči. Globoko v srcu – naj bo to zveza, ki se izpridi, redovnik, ki zapusti svoj red, ali pa duhovnik svojo službo – mislimo, da bi morali uspeti, da bi morali vztrajati. Mar nismo podlegli egoizmu? Se nismo pustili vplivati duhu časa, ki ne govori o drugem kot o samouresničenju? Ne bi morali do konca slediti poti, na kateri nosimo bremena kot križ?
Vendar ničemur ne služi odklanjanje krivde: moramo ji pogledati od blizu v obraz.
Preberite še:
“Če bi delala od jutra do večera, bi bil to največji osebni neuspeh”
Niso včasih občutja krivde kot alarmi, ki opozarjajo, da smo v slepi ulici?
Res nas lahko spomnijo na dejstvo, da pozabljamo nase. Torej je to povabilo, da živimo bolj verodostojno. Krivda lahko prinaša razodetje, če smo se zmožni zoperstaviti obtoževanju in izogibanju odgovornosti. Občutja krivde nam dokazujejo, da ni mogoče iti skozi življenje, ne da bi si umazali dlani. Kažejo, da nismo popolni in da ne moremo biti. Uničijo našo nepreklicno samozavest, da bi Bog lahko vstopil v naše srce.
Svoje napake moramo izročiti Gospodu in verjeti v njegovo odpuščanje. Takrat bomo lahko oprostili sami sebi in se osvobodili teh občutij krivde. Spoved je pri tem v dragoceno pomoč.
Preberite še:
Sv. Tomaž Akvinski svari pred napakami v duhovnem življenju
Ali lahko neuspeh drugih uniči našo srečo?
Prispeva k naši nestabilnosti. Sili nas, da pod vprašaj postavimo avtentičnost našega življenjskega načrta, naš strah, da bi spremenili življenje. Vzpodbuja nas, da sledimo nasvetom svetega Pavla: “Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade,” (1 Kor 10,12).
Ko v vsej iskrenosti razčlenjujemo naše življenje, najdemo situacije neuspeha, razbite iluzije, slepe ulice. Bitja smo, ki jim je spodletelo. Pa vendar bi morali v neuspehu ohraniti vero v te besede svetega Pavla: “Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati,” (1 Kor 10,13).
Preberite še:
Kako se izogniti temu, da bi zavidali drugim
Kako definirate srečo v zvezi z notranjim mirom?
Zame je sreča izraz notranjega miru: občutek, ki me preveva, ko sem v miru s seboj. V nemščini sreča pomeni življenjski uspeh, izraz izpolnjenega življenja.
Sreče ne moremo “ustvariti”, nasprotno pa lahko ustvarimo mir: lahko prispevam k doseganju tega miru, ki me bo osrečil. Mir pomeni, da rečem da samemu sebi. V latinščini beseda pax pomeni govoriti svojim sovražnikom. Govoriti moram sovražnikom svoje duše. Ti sovražniki lahko postanejo prijatelji, če se znam spraviti z njimi. Takrat se jih ne bojim več. V miru sem s seboj.
Kakšni so po vašem mnenju pogoji za pravo notranjo srečo?
Kot rečeno, reči da samemu sebi. Erazem pravi, da je sreča “biti tisti, ki si želimo biti”. Drugi pogoj je živeti z vsemi čuti, živeti intenzivno, vzeti življenje v svoje roke. Ko vse teče, sem srečen. Ampak to zahteva, da odvržem svoj narcistični ego in da se obrnem k drugim.
Preberite še:
Pet stebrov srečne mame
Katera je po vašem mnenju poglavitna ovira do sreče?
Pretirana pričakovanja do življenja. Iluzija, da mora vse vedno biti kar najboljše možno. Vendar pa biti srečen pomeni sprejeti, da sem človek kot vsi. Iluzije ustvarjajo strah: strah, da ne bomo dosegli svojih idealov, strah, da nas bodo obsojali, strah, da Bogu ne bomo ugajali. Tako vlečemo za sabo naš ideal kot topovsko kroglo in smo nesrečni. Druga ovira pa se mi zdi potrošništvo, kot da se vse lahko kupi, celo sreča …
Ali smo lahko v polnosti srečni na tem svetu?
Ne, nikoli v polnosti. Celo če občutimo v delčku sekunde veliko srečo, odkrijemo v nas gorečo željo po še večji sreči. V resnici lahko samo Bog izpolni našo potrebo po sreči in po življenjskem uspehu. Ko doživljamo Boga, se počutimo popolnoma srečni. Tako kot Terezija Avilska lahko rečemo, da “Bog sam zadostuje”. Vendar že naslednji trenutek znova občutimo odtujitev od Boga in nezadovoljstvo. Ne samo nezadovoljitev naših želja po sreči, ampak tudi razočaranje, ki prihaja s to uresničitvijo, nas obračata nazaj k Bogu. Konec koncev ne bomo odkrili prave sreče prej kot ob srečanju s smrtjo.
Preberite še:
Umirite se, tako da Bogu darujete svoje skrbi
Neuspeh je torej priložnost za srečo?
Lahko je za tiste, ki sprejmejo, da nimajo ničesar. V taki opustitvi se nam Bog lahko prikaže kot tisti, ki se je spustil na dno naše ničevosti po svojem sinu Jezusu Kristusu. Sveti Janez od Križa je prepričan, da podoba križanega ne more označevati drugega kot tistega, ki je izpraznjen vsega.
Ta, ki ne uspe, pogosto preživlja to “smrt samega sebe”, o kateri govorijo mistiki, ne da bi bila za to potrebna vaja. Z razstopitvijo ega izgubi svojo gotovost in ne ostane mu nič več. Prav iz dna samega niča občuti Boga na nov način. Ko nima več ničesar trdnega, na čemer bi lahko gradil, se mu Bog prikaže kot pravi temelj njegovega življenja. Ne more se več zanašati na svoje profesionalno življenje, na svojega partnerja, na svoje redovno življenje … Vse mu je odvzeto, znajde se kot brez oblačil, popolnoma gol. In prav ta golota mu razkrije Boga kot avtentični ogenj, ki zažge grm.
Goreč grm lepo prikazuje duhovno izkušnjo neuspeha: izguba vseh gotovosti lahko vodi k skrivnosti Božje ljubezni. Mojzes se ima za nekoga, ki ni uspel, počuti se neuporabnega, in prav v trenutku, ko nima ničesar več, se rodi njegova velika preroška poklicanost. Vendar je bilo potrebno, da se sezuje, da bi se približal skrivnosti Boga …
Avtor intervjuja je Luc Adrian.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Vsi imamo pravzaprav podobno količino težav. Le da eni tarnajo, drugi pa …
Preberite še:
Dva papeža: film, ki si ga morate ogledati
Preberite še:
Zakonsko ognjišče – kako v zvezi ohraniti iskrico?
