“Ko se mi je le uspelo skobacati na zrak, sem bil popolnoma v šoku, saj me je ob pogledu na avto spreletela groza”Tretji dan leta 1997 se je Janezu Turineku, danes duhovniku, tedaj pa bogoslovcu, zgodilo nekaj, zaradi česar je globoko hvaležen, da je še živ. Preživel je namreč strahovit trk z vlakom, ki je njegov avtomobil po tirnicah rinil kar 70 metrov, naposled pa je zmečkano vozilo velikanska sila potisnila še prek roba mostu čez reko Pako.
Preberite še:
Boter mora biti molitveni “odvetnik” varovanca, “tudi če je ta na najhujših drogah”
Še danes ne more verjeti, kako je ob tako grozljivi nesreči utrpel le dve praski na ušesu. Takole se je pred dnevi spominjal 23. obletnice nesreče, ki se je zgodila v kraju Skorno pri Šoštanju.
Kako je preživel srhljivo nesrečo?
Kot otrok sem bil poleg omizja, ko so se odrasli pogovarjali o nevarnem nezavarovanem prehodu čez železniške tire v Penku in kako se bo tam nekoč v prihodnosti gotovo pripetila huda nesreča. Pri dvajsetih sem nekega jutra prečkal ta nesrečni prehod in z desne strani spregledal vlak. Zaslišal sem še samo glasen pisk sirene lokomotive, ki je naslednji trenutek silovito treščila vame, in filma je bilo konec.
Vlak je potiskal avtomobil 70 metrov po tirnicah. Na mostu je sprednji del avtomobila zverižil ograjo, nato je avto padel z mostu šest metrov globoko tik ob reko Pako. Ko so razbitine avtomobila obmirovale, sem po nekaj trenutkih prišel k sebi in se počutil ujetega v pločevini. V rokah sem imel volan, ki je odpadel od avtomobila, odvrgel sem ga na plano. Nato sem poskušal tudi sebe spraviti ven.
Vse kar sem prijel, je bilo ostro kot britev. V prvem trenutku mojega iskanja poti na svobodo sem začutil, da mi je ostra pločevina, ki sem se je dotaknil z glavo, ranila desno uho, kar sem tudi preveril: takoj ko sem se rane dotaknil, sem na rokah opazil za vzorec krvi. Ko se mi je le uspelo izkobacati na zrak, sem bil popolnoma v šoku, saj me je ob pogledu na avtomobil spreletela groza, nisem še namreč doumel, kaj se je sploh zgodilo.
Zdravnik se je šalil
Sledil je seveda obisk slovenjgraške bolnišnice, kjer so imeli tisti zimski dan zaradi poškodb, predvsem zlomov, preobilico dela. Zdravnik ga je najprej vprašal, ali se je tepel s steklenico. Ko mu je razložil, da ga je malo prej povozil vlak, zdravnik ni mogel verjeti in je v šali odgovoril: “Da, da, mene pa tramvaj!” Nejevere je bilo kaj kmalu konec. Natančno tedaj, ko je v čakalnico prišel policist in zaklical: “Koga tukaj je povozil vlak? Čim prej mu vzemite vzorce krvi in urina!”
Preberite še:
V trku z vlakom izgubila obe nogi, a ostaja optimistična: “Nameravam premikati gore”
Nesreča se je pripetila, ko je bil Turinek na počitnicah, ki so sledile prvim mesecem bogoslovja. V tem času ga je večkrat spreletela misel, da bi izstopil. Njegove odločitve, da bo postal duhovnik, tudi oče ni sprejel najbolje.
“Sem dedič svojega očeta, po njem imam tudi ime. Oče je govoril, da mu je Cerkev vzela dediča kmetije. Po nesreči ga je marsikdo vprašal: ‘Kaj boš pa rekel zdaj, ko je ostal živ?’ Tedaj so se vsi zavedali, da bi moral biti mrtev. Potem je oče počasi začel sprejemati mojo odločitev,” se spominja župnik na Senovem, ki ga je ta čudež zelo zaznamoval.
Po 3. januarju 1997, ko se je praktično drugič rodil, je svoje življenje začel ceniti še bistveno bolj.
Preberite še:
Od gangsterja do duhovnika: “Bog ne kliče najboljših”
Preberite še:
Milenijski duhovnik, ki prek Instagrama širi evangelij
Preberite še:
Jim Carrey: “Odpuščanje odpira in spreminja človeška srca”
