Za evangelista Janeza je Božji Sin jagnje, to je njegovo oznanilo, ki ga ponovi kar dvakrat zapovrstjo (Jn 1,29.36). Ni medved ali volk, ni zverina, ki bi uveljavljala svojo moč, tudi ni lev ali slon, da bi se ga morali bati. Bog je jagnje, jagnje pa je krotka živalica in v človekovo življenje stopa kot nekaj nevsiljivega in nežnega, celo kot nekaj preveč ranljivega, rekel bi kot nekaj tujega za nas in naš svet.
Preberite še:
Vera je življenje
Osamljeni svet moči
Kajti med nami je seveda drugače, življenje nas je priučilo, da gre v našem svetu predvsem za tekmo moči, za nekakšen boj za preživetje, v katerem ni prostora za nežnost in ranljivost, to dvoje razumemo kot znamenje šibkosti in sta za nas lastnosti življenjskih poražencev.
Preživijo in zmagajo pač samo tisti, ki imajo dovolj trdo kožo, ki so v razmerju do drugih dovolj močni, to je neobčutljivi, ker se vse ljudi danes razume kot tekmece. Ne samo sodelavca, ki se poteguje za isto mesto v službi, tudi svojo ženo, ki leži z menoj v isti postelji, tudi njo lahko razumem kot tekmeca.
Preberite še:
Vera in naši odnosi … in kako jih pravilno razumeti
Tekmecu pa ni dobro zaupati, ni dobro biti pred njim ranljiv, ni mu dobro razodeti svojih šibkosti, ker jih lahko izkoristi sebi v prid, lahko te prevara in oslepari, ti kaj ukrade, te prehiti, ti izmakne tako zaželeni uspeh. Kajti treba je pač “biti boljši”, v tem je poanta naše miselnosti.
Nezaupljivi in oddaljeni
Rezultati te filozofije so grozljivi. Raziskava iz leta 2017 iz Velike Britanije je potrdila, da se ves čas počuti osamljen vsak sedmi prebivalec te države, in glede na to, da živimo podobno kot oni, sklepam, da je tako, če ne celo huje, tudi pri nas, saj smo Slovenci pregovorno še bolj nevoščljivi in nezaupljivi, torej posledično še bolj oddaljeni drug od drugega.
Preberite še:
Umirite se, tako da Bogu darujete svoje skrbi
Zorana Baković domneva, da problem razvitih družb, v katerih je največ govora o osamljenosti, izvira iz pomanjkanja zaupanja v vse. “Skrbno se vzgajamo v tem, da o vsem dvomimo, da smo pripravljeni na najhujše, da ničesar preveč ne vzljubimo, da nam ne bi bilo hudo, če bi se izkazalo, da tudi v ljubezen ne bi smeli imeti zaupanja. Zavestno izberemo cinizem in nezavedno ostanemo sami.”
Nežni Bog
Prav v ta svet grobosti (Jn 1,19-25) vstopi Bog kot jagnje, kot ranljivo, krhko bitje, ki je bilo za Jude daritvena žival, Bog, nežen in ranljiv, pripravljen tudi na to, da ga izkoristijo, osleparijo, oropajo, celo ubijejo.
Preberite še:
Ko Bogu posvetim čas, mi on posveti na pot
Vstopa z mogoče celo naivnim zaupanjem, da je človek pred njim dober. Saj je zanj pomembnejše od življenja, ki ga lahko izgubi, to, da mora človek vedeti, da nekdo gleda nanj kot na dobrega, tudi če ga ne pozna (Jn 1,31.33). Ker je drugačen pogled zanj smrtonosen. Za oba v odnosu, pravzaprav.
Zato so nežnost, ranljivost, zaupanje med nami tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 3.
Preberite še:
Video fanta, ki prepeva svojemu bratcu z Downovim sindromom, obnorel splet
Preberite še:
Na pomoč! Mož je ves čas v službi!
Preberite še:
Eno je res obrabljeno, v drugem pa je plonk listek. Kaj je to?
