Na Prešernov dan intervju s Pavletom Ravnohribom, igralcem, ki je pesniku posodil svojo podobo v nadaljevanki“Prešeren je imel, če uporabim najbolj preprost izraz, zelo razburkano življenje. Imel je tri nezakonske otroke, za katere je skrbel slabo, kar je priznal tudi sam. Zato je narobe, da iz njega ustvarjamo nedotakljivi mit,” razmišlja dramski igralec Pavle Ravnohrib, ki je pred dvema desetletjema upodobil Franceta Prešerna v istoimenski nadaljevanki pod režisersko taktirko Francija Slaka.
Preberite še:
Župnik Martin je šel na duhovne vaje v “štalo”. Kaj se je tam naučil?
Kako ste “vstopili” v Prešernov lik? S čim ste se najbolj poistovetili?
Prešerna izjemno spoštujem. Zavedal sem se velike odgovornosti, da sem pravzaprav edini, ki mu je na nek način dal “meseno” podobo. Ne gre za poezijo, ki je taka, kot je, o kateri so bile napisane že skladovnice knjig in ki jo vsak doživlja malce po svoje. Gre za Prešerna zasebno, kot osebo, in mojo odgovornost, da sem mu v njegovem zelo razburkanem življenju dal svojo noto.
Preberite še:
Prosto po … Prešernu: Kako slavni verzi zvenijo v slovenskih narečjih
Katera njegova lastnost vam je blizu?
Zelo cenim njegovo načelnost. Četudi je morda kdaj pozneje ugotovil, da v kakem primeru ni imel prav, je bil zelo načelen. Ni bil podkupljiv, ni bil kimavec. Za svoja načela je bil pripravljen tudi trpeti in je trpel. Ob 200-letnici njegovega rojstva je bil simpozij o Prešernu kot pravniku. On ni vzel nobene pravde, za katero ne bi bil prepričan, da je pravična. Ni bilo tako kot danes, ko je relativno vse, le denar ne. Tisti, ki ima zelo veliko denarja ali zelo velik družbeni vpliv, lahko doseže, karkoli hoče.
Glede načelnosti se torej lahko zgledujemo po njem. V katerih odlikah še?
Slovenski narod je cenil držanje besede. Kar obljubiš, storiš. V sodobnem času so se stvari popolnoma spremenile. Zaupam, da te vrednote med ljudstvom še vedno tlijo. A v načinu življenja in delovanja Slovenije se tega pogosto ne vidi.
Kje vse imamo Slovenci pomanjkljive, napačne predstave o njem?
Šolski sistem je tak, da otrokom polni glave z učenostjo od šestega leta naprej. Včasih so vsebine, kot so Prešernove pesmi, če nekoga tovrstna tematika ne zanima, pretežke še za 15- ali 20-letnika. Zakaj bi otroke posiljevali z njegovo poezijo, ki ni enostavna? A vseeno je Prešernov opus pomemben temelj narodne identitete. Ne le da je prav, da se učijo, otroci se o tem morajo učiti.
Preberite še:
Garaško zakulisje nastopanja v priljubljeni slovenski nadaljevanki
Prešeren je imel, če uporabim najbolj preprost izraz, zelo razburkano življenje. Imel je tri nezakonske otroke, za katere je skrbel slabo, kar je priznal tudi sam. Zato je narobe, da iz njega ustvarjamo nedotakljivi mit. Vprašanje je, ali sta bila po tej plati tudi scenarij in upodobitev nadaljevanke prava. Pomembna je njegova poezija, o njegovem življenju pa bo sodil Bog. Mi pa to spoštujmo.
Prešeren in vera?
Bil je t. i. freigeist, svobodni duh. Takratnim cerkvenim zunanjim normam se ni uklanjal. Življenje, kot ga je živel, Cerkvi verjetno tudi ni bilo najbolj povšeči. Ampak intimno vero in iskanje Boga pa je gotovo imel. To je med drugim izpovedal ob koncu Krsta pri Savici, ko gresta Črtomir in Bogomila vsak svojo pot. Vsak ima svojo noto, nihče od nas ne veruje na enak način in po nekem modelu. Čeprav nam je model prek Cerkve kot inštitucije na nek način dan.
Preberite še:
Molitev za kulturnike
V intervjuju za Družino in Življenje ste se dotaknili duhovne revščine, ki pesti sodobni čas. Kje vse vidite njen odblesk?
Duhovno revščino vidim predvsem v zelo zmaterializiranem svetu. Nihče se ne ukvarja z duhovnimi vrednotami. Jaz sem živel še v tistih časih, ko nismo imeli avtomobilov, hladilnikov, pralnih strojev, televizije, kaj šele sodobnih tehnoloških igračk. A imel sem lepo otroštvo. Za srečno življenje materialna ugodja niso nujno potrebna. Osnovne življenjske potrebe morajo biti izpolnjene. Hlastati za materialnimi dobrinami pa ni treba.
V vseh divjih časih pa se najdejo posamezniki, ki imajo izjemno moč. Če pogledamo na primer sv. Frančiška Asiškega, je živel v precej “zblojenem” času. Vseeno je bil on svetilnik še za stoletja naprej. Jezusovo vodilo, da bomo z vero premikali gore, vidim povsem konkretno v sv. materi Tereziji. V tem zmaterializiranem svetu je imela neverjetno moč, da je na tisoče od sveta popolnoma odrinjenih ljudi jemala kot brate in sestre. Dala jim je vso ljubezen, ki jo je mogla. Podobno dela Peter Opeka na Madagaskarju. Ti posamezniki in skupnosti gojijo temeljne vrednote.
Preberite še:
Peter Opeka: “Če pomagaš ubogemu, pomagaš samemu sebi”
Je bila ta želja po “temeljnem” tudi razlog, da živite na kmetiji, v prvobitnem, pristnem okolju?
Vseskozi živim v isti vasi. A nekje, ko sem se začel ukvarjati z igralskim poklicem, sem se zavestno odločil, da bom izbral način življenja, ki je v temelju povezan z naravo. Ne pristajam na to, da je človeški razum višek stvarstva. Človek je le del stvarstva. Naravne zakonitosti so “pametnejše” od človeka. Ob vsem svojem poveličevanju razuma je ta svet zelo krhek. Poglejmo koronavirus. Umrlo je na stotine ljudi, a človek kljub svojemu bahanju ne najde zdravila. Človeštvo je v gonji po dobičku pripeljalo planet na rob prepada.
V domu, kjer živim, nočem nobenih tipk. Da pritisneš in postane toplo ali hladno. Treba je vstati, iti v drvarnico čez cesto po drva, tudi v snegu ali dežju. Ko zakuriš, šele postane toplo. Udobje ni vse. Človeštvo je v ta precej brezizhoden položaj pripeljal visok standard. Živeti hočemo na tipke, vse mora biti takoj in zdaj.
Hkrati se zahodni človek ne zaveda, da ta standard prihaja iz tretjega sveta. Ne vemo, kako dela kitajski delavec, baje tudi po 18 ur na dan. Kupimo mizo, ki stane tri evre, v Evropi pa sto. To so deformacije sodobnega sveta. Ne vidim scenarija, po katerem bi se uredile kar same po sebi.
Zame človek od Adama in Eve moralno in etično ni prav nič napredoval. Tehnološkega razvoja nimam za napredek. Tega se najprej uporabi v vojaške namene. Teflon, drone in podobno je najprej uporabila vojaška industrija. Ne glede na to, koga ščiti, je vojaška industrija najprej namenjena ubijanju človeka.
Vsak dan začenjate s Svetim pismom. Kako izbirate odlomke?
Predvsem berem evangelije. Občasno tudi apostolska pisma in druge odlomke. Skupaj s Svetopisemsko družbo smo se zadnjih nekaj mesecev ukvarjali s psalmi. Evangelije odprem naključno. V njih najdem življenjske napotke, na primer: ne sodite, da ne boste sojeni. To doživljamo vsak dan. Ko nekaj kritiziraš, se lahko kmalu znajdeš v podobni situaciji. Sveto pismo je večtisočletna izkušnja judovskega ljudstva.
Preberite še:
Igralka o duhovni izkušnji med snemanjem filma o sveti Favstini
Včasih imamo težave z aktualizacijo Svetega pisma, dva tisoč in več let starih zapisov.
Trditev, da je vera nekaj neumnega, znanost pa ve vse, se mi zdi absurdna. Niti v filozofiji niti v znanosti še ni konkretnega in jasnega odgovora, kako je nastalo vesolje. Moderna fizika in moderna molekularna biologija odpirata povsem nova vprašanja. Že to, da je bil Albert Einstein veren človek, nam pove veliko.
Predvsem, da se vera in znanost ne izključujeta. Sestavo človeške celice lahko doumemo šele zdaj, ko ima človek na voljo visoka tehnološka sredstva. Kakor ta niso nastala po naključju, ampak jih je ustvaril človeški um, se tudi stvarstvo gotovo ni moglo kar zgoditi po naključju.
Preberite še:
12 čudovitih misli slovenskih svetniških kandidatov
Preberite še:
Čeprav so mnogi nasprotovali njunemu zakonu, ju je na koncu ločila le bolezen
Preberite še:
Župnik Martin je šel na duhovne vaje v “štalo”. Kaj se je tam naučil?
