Nekdanji gasilec pričuje o tem, kaj imata skupnega gasilstvo in versko življenje Bobby Angel, mož, oče in nekdanji gasilec, nam v videu (spodaj), ki je bil objavljen na Youtube kanalu Ascension Presents, razkriva, kaj imata skupnega življenje poklicnega gasilca in življenje po veri.
Preberite še:
“Gasilec mora biti električar, vodovodar, reševalec”
Bobby si je že kot otrok želel postati gasilec, saj je bil gasilec že njegov dedek. Kar nekaj časa je delal kot profesionalni gasilec, danes pa z ženo pričujeta o svoji veri. Podaja nam pet primerjav, kako sta si gasilstvo in duhovno življenje med seboj precej podobna. Morda celo bolj, kot bi si mislili na prvi pogled.
Nikoli se ne obrnite s hrbtom proti ognju
Kot gasilec ne smeš nikoli postati predrzen ali domišljav. Gasilec ne sme nikoli misliti, da ima že vso situacijo pod nadzorom, kajti ogenj je nepredvidljiv. Prav tako ne sme nikoli delati stvari samodejno ali brez premisleka, temveč mora biti z mislimi vedno pri stvari.
Tudi za duhovno življenje si je vredno zapomniti, da smo tudi na svoj najboljši dan še vedno samo ljudje. Ne smem si misliti: “To skušnjavo sem že premagal, s tem grehom že dolgo nimam problemov, ne bo me več zavedlo …”
Preberite še:
11. september 2001: zakaj je newyorški gasilec postal duhovnik
Za gasilca je zelo pomembno, da se nikoli ne obrne s hrbtom proti ognju; v duhovnem življenju pa to pomeni, da nikoli ne smeš obrniti hrbta situaciji, ki je lahko zate ogrožajoča. Skušnjave so namreč – tako kot ogenj – nepredvidljive. Lahko se neke skušnjave samo “dotaknemo” in že bo podivjala ter nas zapeljala v greh.
Bodite pozorni na majhne stvari
“Ko sem se šolal za gasilca, so nas tam učili, da moramo biti pozorni na vsako malenkost. Najsi bo na našo uniformo, opravo, opremo … Vsaka malenkost je bila pomembna. Tudi v duhovnem življenju je tako. Majhne stvari se med seboj povezujejo in postanejo velike,” pravi Bobby.
Enako je z našimi dušami. Če nismo pozorni na majhne stvari, majhne grehe, detajle, če stvari izpuščamo ali pa si rečemo: “Saj ni nič takšnega,” bomo hitro v težavah … Zato moramo te majhne, drobne stvari vedno sproti preverjati, a tudi pri tem ne smemo ravnati brezbrižno, saj lahko to pozneje vodi v velike probleme v življenju (ali v gasilski intervenciji).
Preberite še:
Mladi zdravnik, ki pravi, da je z gasilstvom zasvojen
Vprašajmo pa se tudi, kakšen zunanji vtis dajemo: Smo veseli kristjani? Znamo pomagati drugim? Smo res Kristusovi pričevalci? Smo ponosni na svojo vero?
“A ne zanašajmo se zgolj na svojo ‘gasilsko uniformo’, na svoj videz – naša prva naloga je namreč, da služimo drugim. Ne pozabimo tega!”
Kakšen je dober vodja?
Svojega nadrejenega, poveljnika, je potrebno spoštovati. “Svojega poveljnika v službi sem ubogal, čeprav me je pošiljal v ogenj. A zaupal sem mu, da ima nadzor nad situacijo. Vedel sem, da nas ne bo spravil v težave. Poveljnik mora biti človeški, poskrbeti mora za varnost vseh, ne le za varnost enega.”
“Poglejte Jezusa! Jezus je bil vodja, a ni bil vodja, ki bi zgolj sedel na vrhu gore in ukazoval svojim učencem, kaj morajo storiti. On se je aktivno vključil v življenje ljudi, bil jim je blizu, vedel je, kaj potrebujejo. Pazil je nanje, prinesel jim je resnico in upanje. In ljudje so mu slediti. Ne zato, ker je bil on nad njimi, ampak ker je bil eden izmed njih,” je prepričan nekdanji gasilec.
Preberite še:
“Občutek, da nekomu pomagaš, je najboljši”
Opravite delo, ki mora biti narejeno
“Vedno opravite svoje delo! Ne samo zato, da bi bilo čim prej opravljeno, da bi to videli drugi ali da bi vam dali priznanje,” nas spodbuja Bobby. “Nikar ne bodite podobni farizejem iz Svetega pisma, ki so si želeli zgolj priznanja ljudi.”
Včasih ljudje naše delo opazijo in pohvalijo. To je dober občutek, a to se ne zgodi vedno. In tudi kadar se ne, se moramo še vedno truditi, da opravimo svoje obveznosti – tako v poklicnem kot v duhovnem življenju.
Skupnost je pomembna
“Nikoli ne boste videli gasilskega vozila, v katerem bi bil en sam gasilec. Vedno je ekipa. Ekipa, ki gre skupaj v gorečo stavbo in ki pride skupaj iz nje. Če greš ti, grem tudi jaz.” Taka pravila veljajo med gasilci.
Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”
“Šele ko sem se učil za gasilca, sem pridobil to izkušnjo bratstva, moške povezanosti in moči. Fantje, ki smo se medsebojno spodbujali, skrbeli drug za drugega in se hkrati bodrili, da smo postali še boljši posamezniki in še boljša ekipa.”
Enako je v krščanstvu. Brez skupnosti ni uspeha, zato potrebujemo drug drugega, potrebujemo skupnost. Potrebujemo Jezusa, ki je z nami v trpljenju, bolečini, smrti … in je vse to tudi že premagal. V tem življenju nismo sami. Vse lahko položimo pred njegove noge, pod njegov križ.
Dovolimo mu, da nas ozdravlja, da odvzame naša bremena, saj si on to želi. Hoče hoditi z nami v našem življenju in želi nas blagoslavljati – kot posameznike in kot skupnost.
Preberite še:
Katoliški zdravnik, pionir umivanja rok v boju proti okužbam
Preberite še:
5 korakov, s katerimi lahko pozitivno spremenite svoje življenje
Preberite še:
Iz obupa v upanje. Nicky je veljal za brezupen primer, nato pa …
