Preberite še:
Koronavirus ‒ grožnja, ki nam odpira oči, da je naše življenje dar
Ideja sveta
Svet smo si predstavljali kot solastništvo, kjer so na vrhu bogati gospodarji, recimo najbogatejše države G8, na dnu, v kleti, pa revni t. i. tretji svet. Virus nas je naučil, da se lahko okužimo prav vsi – tako tisti, ki živijo v New Yorku, kot tisti, ki živijo v Iranu, Koreji ali podsaharski Afriki. To bo najbrž spremenilo naš pogled na svet in na delitve v svetu.
Udobje doma je tudi osamljenost
Dolgo časa smo se trudili za to, da bi imeli vse stvari na dosegu udobnega fotelja, da bi nogometne tekme ne gledali na stadionu, ampak s kavča, da bi najnovejše filme dobili prek interneta s prenosom v živo, ne da bi se z avtom odpravili iskat parkirni prostor pred kinodvorano. Danes, ko smo prisiljeni ostati v hiši, ki je polna udobja, pa smo naenkrat spoznali, da bi šli radi ven, na stadion, v kino … Najbrž bomo po koncu krize raje hodili na javne kraje, kot da bi sedeli na kavču.
Družabnost
Nekaj časa smo mislili, da je brez težav mogoče zamenjati resnične stike s prijatelji s stiki in prijatelji v virtualnem svetu. Verjeli smo v sledilce, v prijatelje na Facebooku. Verjeli smo, da je “četanje” boljše kot prijateljski udarec po hrbtu. Najbrž se bo tudi to spremenilo. Smo v trenutku, ko bomo imeli večjo potrebo po tem, da gledamo ljudi v obraz, in ne da klikamo.
Maša je postala privilegij
Ker ne moremo več k maši, se vse bolj zavedamo, da maša ni dolžnost, ampak privilegij. Bolj se zavedamo, da je naša duhovnost odvisna od osebne molitve, zavzetosti za branje Božje besede. Doživljamo post v pravem pomenu besede: v stiski se z vsem srcem zatečemo k Bogu.
Vse, kar naredimo, opazijo tudi naši otroci. Zdaj imamo veliko časa, da jim povemo in pokažemo, kaj verujemo. Družina lahko zares postane domača cerkev.
Spomin
Zgodilo se je nekaj globokega. Prvič v moderni zgodovini smo na zahodu izkusili kolektivno dramo. To bo povzročilo, da se bomo čez nekaj let pogovarjali tako: Ali si ti že bil, ko se je zgodil koronavirus? Ali si videl, ko so zaprli trgovine, ko ni bilo nikogar na cesti? Ja, bil sem tam in sem to videl! Opazil sem, da pogosto nismo verjeli tistim, ki so nam govorili, kaj se je zgodilo recimo po drugi svetovni vojni ali v taboriščih. Danes bomo spominu dali drugačno vrednost, saj imamo tudi sami stigme, imamo nekaj, kar nam bo ostalo na telesu.
Ranljivost
Naenkrat se zavedamo, da smo zelo krhki, kot novorojenček. Toda to je osnovno človeško stanje. Zavedeni smo, da je človek vsemogočen, močen, nepremagljiv, skoraj kot stroj. V resnici pa to ni res. Ta izkušnja nas dramatično spominja, da smo vsi izredno krhki.
Preberite še:
Ste vedeli, da je nekoč živela sveta Korona?
Dodajmo še dve spremembi …
Odnos do hrane
Z zaprtjem šol in pozivom k socialni izolaciji (preprosto: ostanite doma) in tudi s strahom pred izpostavljanjem okužbi smo nakupili večje zaloge hrane. Marsikdo je začel na primer peči svoj kruh. Ponekod zmanjkuje toaletnega papirja. Če smo bili prej navajeni, da gremo v trgovino po stvar, ki nam manjka, da bi lahko skuhali zamišljeno kosilo, se danes učimo skuhati, kar pač imamo doma. Veliko bolj iznajdljivi smo postali tudi s porabljanjem ostankov, hrane v tem času ne mečemo več v smeti (ali na kompost).
Solidarnost do starejših
Da bi rešili življenja (večinoma) najbolj ranljivih, to so starejši in kronično bolni, je država ustavila javno življenje, zaradi česar je in še bo nastalo veliko gospodarske škode. Prevladalo je življenje nad koristjo najbogatejših. S tem, ko ostajamo doma in otrok ne dajemo v varstvo starim staršem (če ni res nujno), skrbimo zanje tudi mi.