Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Razdal je vse svoje imetje, se odpravil na romanje, nato pa … zbolel

Deli

Tudi pri nas ga že od nekdaj častimo kot velikega in mogočnega priprošnjika

Zanesljivih zgodovinskih virov o življenju svetega Roka nimamo, legendarno izročilo pa govori o tem, da se je rodil okoli leta 1295 v Montpellierju v Franciji pobožnim staršem, guvernerju Janezu in materi Liberiji.

Mati naj bi ob njegovem rojstvu opazila, da ima nad bokom ob levi strani rdeče znamenje križa, ki se je z leti večalo in postajalo vse lepše. Po tem znamenju so ga tudi prepoznali ob njegovi smrti.

Starši so mu umrli, ko je bil star približno 12 let. Že v najnežnejšem otroštvu je imel Rok poseben čut za uboge in bolnike. Po smrti staršev je med reveže razdal vse svoje ogromno imetje, sam pa se kot reven romar odpravil na dolgo pot v Rim, da bi molil na grobovih apostolov.

Skrbel za kužne bolnike in se okužil še sam

V mestu Acquapendent v srednji Italiji ga je zaustavila kuga, ki je tam razsajala. Rok se je takoj ponudil, da bi v bolnišnici stregel bolnikom. Vsakega je prijel za desnico, ga pokrižal in ga s tem znamenjem ozdravil. Podobno se je dogajalo v Ceseni, Riminiju, Novari in Rimu. V Rimu je ostal tri leta, ves ta čas pa se je boril s kugo, ki je po vsej Italiji pokopala kar tretjino prebivalstva.

Ko se je vračal domov, se je je v Piacenzi še sam nalezel. Ker ni želel biti v breme, se je zavlekel v gozdove, da bi tam umrl. Ko se je že zdelo, da bo podlegel bolezni, pa se mu je prikazal angel in ga bodril, hrano pa mu je čudežno prinašal neki pes. Gospodar tega psa je pozneje poskrbel za Roka in ga pozdravil, tako da je lahko nadaljeval svojo pot domov.

V rojstnem mestu pa ga nihče več ni prepoznal, zato so ga kot vohuna vrgli v ječo. Ne da bi izdal svojo identiteto, je v ječi preživel pet let in v njej, komaj 32-leten, tudi umrl (to naj bi se zgodilo 16. avgusta 1327). Ko so ga našli, je bil prostor preplavljen z nebeško lučjo, poleg njega pa je bil napis: “Vsi, ki bodo zboleli za kugo in se bodo zatekli po pomoč k svetemu Roku, Božjemu služabniku, bodo na njegovo priprošnjo ozdravljeni!”

saint Roch
Francesco Ribalta | Public Domain

Širjenje češčenja

Češčenje svetega Roka se je razširilo po evropskih deželah zlasti po vesoljnem cerkvenem zboru v Konstanci leta 1414. Takrat je v mestu izbruhnila kuga in morila meščane ter duhovščino, ki je prišla na cerkveni zbor. Začeli so se priporočati sv. Roku, po procesiji njemu v čast pa je kuga čudežno takoj prenehala. Ko so se škofje po končanem koncilu razšli, je vsak v svoji škofiji širil sloves in češčenje sv. Roka.

Stara poročila navajajo, kako je leta 1556 začela kuga razsajati po mestecu Frascati pri Rimu. Ko je bila “črna smrt” na višku, se je v cerkvi odluščil belež, izpod katerega se je prikazala stara slika sv. Roka in Sebastijana. Ljudstvo se je zateklo k njima in kuga je prenehala.

Zvon sv. Roka

Vsak večer ob 20. uri prebivalce Kamnika in njegove okolice k molitvi za vse bolne, njihove sorodnike, zdravstveno osebje in druge delavce ter za vse, ki so v stiski in za prenehanje epidemije koronavirusa vabi zvon sv. Roka na Malem gradu. Pridružimo se jim v molitvi.


Kuga pri nas

Tudi na Slovenskem je kuga razsajala prav pogosto, najhuje pa je bilo leta 1644 in 1645 v Ljubljani in Dravljah, kjer je v štirinajstih dneh pobrala več sto ljudi. Takrat so se Ljubljančani in Draveljčani zaobljubili, da bodo zgradili cerkev sv. Roku v čast.

Viri poročajo, kako je bila 4. julija 1683 v zahvalo, da je bila dežela obvarovana kuge, ki je morila v bližnjih pokrajinah, k cerkvi organizirana slovesna procesija. Zbrala se je pri stolnici, šla v nepretrganem sprevodu v Dravlje in se spet vračala v stolnico. Poleg stolne duhovščine so se je udeležili zastopniki oblasti, plemstvo, uradništvo, meščani in razne bratovščine s svojimi zastavami; bilo je več tisoč ljudi.

Češčenje svetega Roka pri nas

Sv. Roku je pri nas posvečenih kar 34 cerkva, od tega pet župnijskih, postavljenih mu je bilo veliko kužnih znamenj ob cestah; njegovih oltarjev, kipov in slik pa skorajda ne moremo prešteti. Poleg svetega Boštjana in Rozalije so prav svetega Roka častili kot najpomembnejšega zavetnika proti kugi.

Ljudje so dan po velikem šmarnu, na njegov god (16. avgusta), množično romali na njegove božje poti. Poleg že omenjene cerkve v Dravljah še danes slovita npr. njegovi cerkvi v Šmarju pri Jelšah in v Brežicah.

Tudi Ljubljana ima kar nekaj pomnikov, ki spominjajo na kužno bolezen: Marijino znamenje pred šentjakobsko cerkvijo (1681), znamenje Sv. Trojice na Kongresnem trgu (leta 1722 postavljeno na Gosposvetski (Celovški) cesti in nato prestavljeno), na Krakovski ulici in Krakovskem nasipu pa sta vzidana dva žalujoča angela, ki spominjata na kugo.

SAINT ROCH CHURCH
MIRAN HLADNIK | CC BY-SA 2.5 si
Cerkev sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah.

Upodobitve, atributi in “zavetništvo”

Podobe ga najbolj pogosto prikažejo kot romarja, ki kaže razgaljeno koleno s kužno rano, ob njegovih nogah pa stoji pes s kosom kruha v gobcu. Velikokrat je prikazan skupaj s sv. Sebastijanom pri zdravljenju kuge, upodabljajo pa ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili ali ko zdravi kužne bolnike. Njegovi atributi so palica, torba, čutara, romarski klobuk in plašč s školjko.

Poleg kuge se mu priporočajo tudi proti kačjemu piku, koleri in bolečinam v kolenih in nogah. Je zavetnik številnih stanov in obrtnikov: žanjic, šivilj, krojačev, zidarjev, tesarjev, jetnikov, bolnikov in bolnišnic, zdravnikov, lekarnarjev, kirurgov, kmetov, trgovcev z umetninami, vrtnarjev, izdelovalcev ščetk, grobarjev in še kaj bi se našlo.

Priprošnjiki v sili, proti kugi in različnim boleznim

Seznam svetnikov, h katerim so se in se še zatekamo v različnih boleznih, je dolg in zelo raznovrsten, kar dobrih 200 jih lahko naštejemo od prvih časov in vse do danes. Samo za kugo jih imamo poleg svetega Roka kar sedemnajst, med njimi so tudi Alojzij Gonzaga, Anton, Frančišek Asiški, Gregor Veliki, Jožef Cottolengo, Karel Boromejski.

Aktualnost češčenja svetega Roka danes

Po svoje je presenetljivo, da je tako “oddaljen” svetnik iz začetka 14. stoletja ob dejstvu, da kuge pri nas že dobrih 300 let ni več, še danes eden bolj priljubljenih in češčenih. To poleg še vedno živih romanj dokazuje tudi dejstvo, da ga starši še danes radi izberejo za zavetnika svojemu otroku.

Prav gotovo to ne more biti naključno, saj se mnogi še vedno zavedajo, kako usodne posledice ima lahko huda bolezen, epidemija ali celo pandemija za narod in vse človeštvo. Toliko bolj, ker temu ne botrujejo več samo slabe higienske razmere ali nepoznavanje bolezni, temveč tudi različni znanstveni poskusi, ki vse bolj prestopajo meje, ki jih je Bog, gotovo ne brez razloga, postavil človeku. Zato pravzaprav ni čudno, da se mora pojaviti majhen, žal nevaren virus, da se kakor odmev iz neke druge “zgodbe” pojavijo Gospodove besede: “Do sem pojdeš, naprej pa ne …” (prim. Job 38,11).

In tu zopet lahko nastopi dobri “stari” sveti Rok in z njim vzklik, ki smo ga skorajda že črtali iz naših litanij: “Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod!”

 

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, št. 12.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.