O Danielu Tammetu, britanskem pisatelju, ki so ga leta 2007 uvrstili med 100 živečih genijev, je bilo že veliko povedanega. Tudi sam je o sebi marsikaj povedal v svoji avtobiografiji, ki so jo prodali v milijon izvodih. Kljub temu njegova nova knjiga z naslovom Odlomki raja, v kateri opiše tudi svojo pot k veri, presenečaDaniel Tammet govori 12 jezikov, tudi islandščino, ki se je je naučil v sedmih dneh. A prvi jezik, ki ga je tekoče obvladal, je bil jezik števil. Prav zaradi svojega najljubšega števila – števila π (pi), ki se edino veriži v neskončnost – je postal znan. 14. marca 2004 je v petih urah, devetih minutah in 24 sekundah uspel zrecitirati več kot 22.500 decimalk števila π. Brez napake je mladenič s svojim podvigom osupnil občinstvo in znanstvenike.
Preberite še:
Slovenski genij, ki je utemeljil oceanografijo in Nemce učil nemščino
Daniel Tammet se je rodil 31. januarja 1979 v Londonu kot najstarejši od devetih otrok. Šele pri 25 letih so mu odkrili prikrito obliko avtizma, Aspergerjev sindrom. Hkrati je tudi sinestetik, kar pomeni, da se pri njem čuti povezujejo na poseben način, da lahko vizualizira besede in števila, pri čemer ima vsak svojo obliko, barvo in osebnost.
Napisal je avtobiografski roman Objeti neskončno nebo, s katerim je zaslovel po vsem svetu. V svojem novem delu Odlomki raja govori o ozadju svojega spreobrnjenja in vere. Gre za sijajno pripoved o iskanju smisla in o tem, kako živeti duhovnost v 21. stoletju.
Preberite še:
Ima osem let, Aspergerjev sindrom in višji inteligenčni kvocient kot Einstein
Že v odrasli dobi so vam odkrili Aspergerjev sindrom in sinestezijo. Vam ta predstavlja vir navdiha?
Sinestezija ni sindrom, kakor mnogi mislijo. Gre za nevrološki pojav, pri katerem različni deli možganov delujejo istočasno in med seboj komunicirajo. Takrat črka dobi barvo in številka obraz. Sinestezija je lahko bogat vir navdiha in ustvarjalnosti, kot je bilo to pri slikarju Vasiliju Kandinskem. On je bil sposoben videti povezavo med različnimi čuti, na primer sluh je bil pri njem povezan z vidom, zato je lahko glasbo gledal. Zaradi tega pojava zame na primer ena sama stran knjige prekipeva od življenja. Besede niso zgolj sledi črnila, ampak tvorijo poseben svet, ki je čaroben in skoraj božanski.
V Odlomkih raja govorite o svoji poti k veri. Odrasli ste v neverujoči družini in vaši starši so se marsikdaj norčevali iz ljudi, ki so verovali v Boga …
Moji starši niso bili proti religiji. Vere preprosto niso imeli. Njihovo norčevanje ni bilo hudobno. Bolj je šlo za način življenja. Imeli so težko življenje. Bil sem najstarejši od devetih otrok. Bili smo zelo revni in nismo imeli dostopa do kulture. Mislim, da je bil njihov sarkazem bolj neke vrste črni humor, ki jim je pomagal preživeti iz dneva v dan.
Preberite še:
Menedžer in oče 10 otrok: Včasih me kdo vpraša, kdaj sem se spreobrnil. V bistvu se še nisem
Glede na to da vere niste prejeli v otroštvu, kako je vstopila v vaše življenje?
Lahko rečem, da sem imel srečo, da sem živel v nekakšnem mehurčku. Avtistični mehurček, povezan z mojo obliko avtizma, je bil hkrati poetičen, ker je bil povezan z neskončnostjo. Zaradi tega sem bil zadržan tako do staršev kot do svojega okolja. Stvari sem lahko videl z lastnimi očmi, brez predsodkov drugih in čisto osebno sem lahko začutil skrivnost bivanja. Kaj pomeni umreti? Zakaj čas mineva? Večina ljudi si teh vprašanj ne postavlja. Zanje so preprosto del življenja. Zame je bilo drugače. Vsa ta vprašanja so me nenehno silila v spoznanje, da je življenje v svojem bistvu skrivnost.
Pri 23 letih ste s pomočjo odločilnih srečanj odkrili vero. Opisujete zlasti srečanje s študentko iz Litve, kjer ste preživeli leto dni …
Bilo mi je 19 let in nisem dobro vedel, kaj bi počel s svojim življenjem. Kot avtist sem se počutil tujec tudi v svoji domovini in celo v svojem maternem jeziku. Čutil sem potrebo, da bi odkril druge kulture in bi se morda drugje počutil manj tuje.
Leta 1998 sem tako odšel kot prostovoljec v Litvo, v Kaunas, in tam skupino študentk učil angleščine. Bilo je nekaj let po padcu berlinskega zidu. Z eno od študentk sem se veliko pogovarjal in se spoprijateljil z njo.
Nekega dne me je peljala pred mestno gledališče, kjer je bilo na tleh v kamen vklesano ime človeka, ki je tam daroval svoje življenje za njihovo samostojnost. Romas Kalanta je hotel postati duhovnik in biti svoboden, vendar se je rodil na drugi strani železne zavese. Ni mu bilo še 20 let. Do tedaj so se mi cerkve zdele zgolj običajne stare stavbe iz rdeče opeke. Od tega trenutka naprej pa sem jih začel gledati v vsej njihovi lepoti in krhkosti. V črtah njihove arhitekture sem zaznaval vrsto klicev: k veri, pogumu, solidarnosti, miru … Ti kamni so govorili svoj jezik in me nagovarjali. In to me je pretreslo.
Preberite še:
Avtizem ni ovira: Dominik je pri 12 letih ustvaril svoj portal
Je bilo to neke vrste razodetje?
Bolj nekakšno zavedanje. Ko sem se vrnil v Anglijo, sem zašel v vasico ob morju, kjer sem se veliko pogovarjal z verujočimi. Nekega dne sem začutil, da se v meni nekaj dogaja. Zavedel sem se, da sem lahko tvorec svojega življenja, da lahko izberem in se oprem na nekaj, kar me presega in mi pomaga napredovati. Do takrat namreč nisem imel občutka, da svoje življenje živim v polnosti: životaril sem in dokaj dobro igral igro svoje navzočnosti v svetu. Tistega dne pa sem rekel “da”. Že 20 let sledim klicu vere in po njem sem odkril tudi svoj pisateljski poklic. Odslej vsaka knjiga na svoj način opisuje moje srečanje z Neskončnostjo.
Preberite še:
Spreobrnjenje, ki se je začelo z zamenjavo dveh cigaret za Sveto pismo
Ko ste se spreobrnili, ste odkrili Jezusa. Pravite, da je za vas predvsem osebnost, potem zgodovinski lik in nazadnje nekdo, ki “s svojo navzočnostjo uteleša Ljubezen in Neskončnost”. Kaj ste s tem hoteli povedati?
10 let sem čakal, da sem srečal to Ljubezen. 10 let premišljevanja in oklevanja, ker ljubezni, ki jo Jezus uteleša, širše množice vedno ne razumejo. Na splošno se Jezus neverujočim pogosto zdi robat človek ali preprost prerok … Vsekakor nekdo, ki je od naše dobe zelo oddaljen. Dejansko nas od njega loči 2.000 let. Vendar pa je Jezus verujočim vsakodnevno navzoč in otipljiv. Njegova navzočnost je lahko ganljiva, pretresljiva, poetična.
Pisati o Jezusovi ljubezni je bil zame velik izziv. Kako najti besede, ki bi ga opisale, če je toliko lepega o njem že napisanega v evangelijih? Želel sem, da bi se lahko verujoči in neverujoči potopili v Jezusovo življenje, v dogodek izpred 2.000 let, ki pa je hkrati trenutek zunaj sveta in časa. Z Njim med 2.000 leti ali eno minuto ni nobene razlike. Je zdaj.
Preberite še:
Kako se je John Wayne na smrtni postelji spreobrnil v krščanstvo
Kako v 21. stoletju živeti vsak dan z Jezusom?
To vprašanje si vsak dan postavim tudi sam. Kako živeti ljubezen, o kateri pričuje Kristus? Kako biti sposoben takšne ljubezni? Zapleteno je to živeti, kaj šele pojasniti. Zato sem skušal to ubesediti.
Ker sem rojen kot avtist, zelo dolgo nisem razumel smisla ljubezni. Vedel sem, kaj pomeni biti nekomu fizično blizu, a nisem vedel, kaj pomeni “nekoga ljubiti”. Kot najstnik sem v Shakespearovih delih, v romanih in poeziji iskal primere vseh srečnih in nesrečnih ljubezni, da bi zaobjel ves ta čustveni svet. Šele pozneje, ko sem preprosto sprejel svojo človeškost – z vso svojo krhkostjo in močjo, ko sem poslušal izkušnje drugih, takrat sem se ljubezni začel počasi približevati.
Meni se zdi, kot bi vsak človek predstavljal delček sestavljanke. Ko smo v dialogu z drugimi, lahko dele zložimo skupaj in dobimo celotno podobo. Ta cela podoba je podoba Jezusa.
Preberite še:
Slovenski genij, ki ga je slavil ves svet
Vam je vera dala pogum, da ste premagali samoto zaradi vašega avtizma?
Težko je samoto pojasniti nekomu, ki ima okrog sebe vedno veliko prijateljev ali bližnjih in morda sploh ne čuti potrebe, da bi šel drugemu naproti … Ko se rodiš nekoliko drugačen, ko živiš notranje izgnanstvo, se zaveš, da je človekova temeljna potreba, da gre drugemu naproti, tudi Drugemu v absolutnem pomenu besede.
Ker sem bil sam zelo drugačen, so me privlačili tuji jeziki, tuje kulture, religije. Hotel sem doumeti, kaj nas onkraj vseh razlik druži. Vera mi je dejansko dala pogum, da sem izstopil iz svojega mehurčka in šel srečevat druge. Nisem se več bal, imel sem oporo.
Živeti vero za vas pomeni živeti z lepoto in trpljenjem hkrati. Kaj mislite s tem?
Pomeni življenje sprejeti v polnosti. Ne zanikati ne temne ne svetle plati življenja. Rad imam anekdoto o človeku, ki si vedno, ko gre kaj narobe, reče: “Ko bi lahko zbrisal vse dneve, ko gredo stvari narobe …” To sem si govoril tudi sam, ko sem bil mlad. Zdaj pri 40 mislim, da sem lahko vesel, da sem doživel tudi vse slabe dneve. So del mene in življenje brez njih bi bilo osiromašeno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Samski in karantena – kaj početi?
Preberite še:
Tako so se otroci princa Williama in Kate zahvalili vsem, ki se borijo proti virusu
Preberite še:
“Biti drugačen ni vedno lahko, a okolica to vendar sprejme in spoštuje”
