Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Slovenski genij, ki ga je slavil ves svet

FRAN MIKLOŠIČ
Deli

Plemeniti vitez Fran Miklošič je poleg Jerneja Kopitarja eden od najbolj zaslužnih za to, da so Slovenci v 19. stoletju začeli v svetu veljati za gens filologica oziroma narod jezikoslovcev

Fran Miklošič (tudi Franc Miklošič, nemško Franz von Miklosich) se je rodil leta 1813 v vasi Radomerščak pri Ljutomeru. Že kot otrok se je z družino preselil v Ljutomer, kjer je imel njegov oče gostilno in trgovino.

Nebrušeni diamant

Po osnovni šoli v Ljutomeru je šel na gimnazijo v Varaždin, od tod pa na mariborsko gimnazijo. Študij ga je nato leta 1830 zanesel v štajersko prestolnico Gradec, ki je bil takrat zaradi velikega števila študentov iz slovenskega dela Štajerske tudi kulturno središče štajerskih Slovencev.

Mladenič, ki je blestel v znanju jezikov, zlasti klasičnih, in je veljal za nebrušen jezikoslovni diamant, je v Gradcu študiral filozofijo in pravo. Najprej je postal doktor filozofije, a ker ni dobil možnosti za habilitacijo za profesorja, se je odločil za nadaljnjo izpopolnjevanje v pravu.

Usodno srečanje s Kopitarjem

Odšel je v prestolnico Dunaj, kjer je leta 1840 doktoriral še iz prava in nekaj časa delal kot pravnik v odvetniških družbah. Usodno za njegovo nadaljnjo kariero je bilo srečanje s takrat najbolj slavnim slovenskim in avstrijskim jezikoslovcem Jernejem Kopitarjem, ki je bil knjižničar v dunajski dvorni knjižnici. Tja je namreč zahajal tudi Miklošič in si izposojal knjige o slavistiki.

Kopitar se spoprijateljil z Miklošičem in ga prepričal, da se je maja 1844 zaposlil v knjižnici. V svoji prošnji za mesto knjižničarja dunajske dvorne knjižnice je Miklošič med drugim navedel, da obvlada klasične jezike (latinščina in stara grščina), sanskrt, novo grščino, italijanščino, francoščino, angleščino ter vse slovanske jezike. Po Kopitarjevi smrti avgusta 1844 je Miklošič postal tudi cenzor za slovanske, grške in romunske spise.

Slava, čast in viteški naslov

Že kmalu po letu 1845 je Miklošič s svojimi jezikoslovnimi deli zasenčil Kopitarja in zaslovel kot najboljši jezikoslovec. Leta 1848 je postal dopisni član dunajske akademije znanosti in leta 1851 redni član. Leta 1849 so na dunajski univerzi ustanovila katedro za slavistiko in Miklošič je tam postal profesor.

Profesor na dunajski univerzi je bil vse do leta 1885, ko se je upokojil. Zaradi svojih znanstvenih dosežkov je dobil številna domača in tuja odlikovanja, leta 1864 ga je cesar Franc Jožef tudi povzdignil v plemiški stan – postal je vitez Fran Miklošič.

Jezikoslovni genij

Miklošiča so imeli sodobniki za največjega slovničarja svojega časa, dobil je tudi vzdevek oče slovanske primerjalne slovnice. Slovenski jezikoslovec Rudolf Kolarič ga je imel celo za največjega slovanskega jezikoslovca.

Miklošič je tudi začetnik znanstvenega preučevanja albanskega in romunskega jezika, ukvarjal se je tudi s preučevanjem romskega jezika.

Zaveden Slovenec

Miklošič je bil tudi narodno zaveden. V času pomladi narodov leta 1848 je bil predsednik dunajskega društva Slovenija, ki je objavilo program za ustanovitev slovenskega kraljestva znotraj habsburške monarhije in zahtevalo enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih. Leta 1848 je bil tudi izvoljen za poslanca avstrijskega državnega zbora.

Bil je nasprotnik stapljanja vseh slovanskih jezikov v en knjižni jezik. Tako je leta 1858 slovenskim navdušencem za vseslovanski knjižni jezik položil na srce: “Namesto da skušate ustvariti en enoten slovanski knjižni jezik, rajši skrbite za jezik, ki vam ga je Bog dal.”

Oče enotnega slovenskega knjižnega jezika

Miklošič ima tudi izjemno velike, če ne odločilne zasluge za oblikovanje vseslovenskega knjižnega jezika. V prvi polovici 19. stoletja so bili na Slovenskem kar trije knjižni jeziki: kranjski oziroma osrednjeslovenski knjižni jezik (uporabljali so ga poleg Kranjcev še Korošci, Primorci in zahodni del Štajercev), vzhodnoštajerski knjižni jezik (v veljavi je bil med Slovenci med Muro in Dravo) in prekmurski knjižni jezik.

Pretekli poskusi poenotenja osrednjeslovenskega in vzhodnoštajerskega knjižnega jezika so bili neuspešni, a je nato vajeti tega podjema prevzel Miklošič in s svojo nesporno jezikoslovno avtoriteto med letoma 1850 in 1865 uveljavil vseslovenski knjižni jezik, ki je bil sinteza med osrednjim in vzhodnoštajerskim knjižnim jezikom.

Panonska teorija o izvoru stare cerkvene slovanščine

Miklošič je bil nekakšen Kopitarjev naslednik in učenec na področju jezikoslovja, zato ne preseneča, da je zagovarjal (pozneje ovrženo) Kopitarjevo teorijo o karantansko-panonskem izvoru stare cerkvene slovanščine. Staro cerkveno slovanščino je imenoval lingua paleoslovenica ali altslovenische sprache (sl. staroslovenski jezik ali stara slovenščina), sodobni slovenski jezik, ki ga je videl kot potomca stare cerkvene slovanščine, pa je poimenoval neuslovenische sprache ali novi slovenski jezik.

Med novi slovenski jezik je štel tudi kajkavščino, kar je spet nadaljevanje Kopitarjevih teorij. Miklošič je tudi trdil, da je štokavščina srbski jezik in da je le čakavščina, ki se govori v Dalmaciji in Istri, pravi hrvaški jezik. Zaradi teh trditev seveda Hrvati niso bili preveč navdušeni nad Miklošičem.

Dunajski književni dogovor

Tako kot Kopitar je bil tudi Miklošič prijatelj srbskega jezikoslovca Vuka Karadžića in je bil eden od podpisnikov Dunajskega književnega dogovora iz leta 1850, s katerim so Srbi in Hrvati za skupni književni jezik izbrali štokavsko narečje, ki se govori v vzhodni Hercegovini in Dubrovniku.

Miklošič je umrl leta 1891 na Dunaju. Leta 1954 je dobil na Dunaju svojo ulico – Miklosichgasse. V prostorih dunajske univerze so tudi postavili njegov kip.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.