Vselej bo več vredno doma obhajati preprosto bogoslužje, kakor gledati prenos maše, čeprav jo daruje papež v veličastni Baziliki svetega Petra. Vendar pod dvema pogojema: da sta navzoči vsaj dve osebi ter da smo v duhu povezani z vso CerkvijoČe ne moremo k nedeljski maši, kaj je bolje: doma obhajati skromno besedno bogoslužje ali spremljati mašo prek televizije oz. spleta? Nočemo odvzeti dragocene tolažbe, ki jo prinaša televizijski prenos maše, vendar gre odgovor v prid prvi možnosti.
Kako to? Ko smo zbrani v Jezusovem imenu, da bi obhajali njegovo besedo z namenom, da bi bili s srcem in v duhu eno s Cerkvijo, se uresničujeta dve obljubi, Jezusova in obljuba Cerkve.
Jezus pravi: “Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.” (Mt 18,20) Ko smo v času omejenega gibanja skupaj zbrani doma, da bi obhajali njegovo besedo, je Jezus gotovo navzoč med nami.
Preberite še:
Cerkve prazne, “pri maši” pa več ljudi kot prej. Kako je to mogoče?
Cerkvena obljuba izhaja zlasti iz 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora in uči naslednje: ko se zberemo, da bi brali Božjo besedo, nam skoznjo govori Jezus Kristus sam. Njegova beseda je takrat resnična hrana našega življenja. Kako vemo, da doma praznujemo v občestvu Cerkve? Kadar svoje družinsko občestvo razširimo na obzorje Cerkve in vsega sveta. In kadar uporabljamo liturgične obrazce, ki jih Cerkev priporoča za obhajanje besednega bogoslužja.
“Naj tvoja hiša postane Cerkev”
Če je poleg tega občestvo, ki se zbere doma (vsaj dve osebi), družina ali razširjena družina, potem je to po milosti t. i. domače Cerkve resnično prava Cerkev. Mar Katekizem Katoliške cerkve ne pravi, da je domača Cerkev (Ecclesia domestica) kraj, kjer se “na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo […] vseh družinskih članov. Tu se človek nauči […] češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja”.
Brez oklevanja lahko torej sledimo svetemu Janezu Zlatoustemu, ki je družinskemu očetu svetoval: “Naj tvoja hiša postane Cerkev.”
Preberite še:
Te sestre v “karanteni” živijo že desetletja. Tu so njihovi nasveti, kako uživati v njej
Korejski čudež
Katekizem in besedno bogoslužje v domačem krogu je tudi del korejskega čudeža. Že sam pojav Cerkve v Koreji je bil čudežen. Vere tam namreč niso oznanjali misijonarji, ampak jo je konec 18. stoletja odkril filozof Lee Byeok s skupino prijateljev, ki so brali kitajske knjige o krščanski veri in jih je po vsej verjetnosti napisal Matteo Ricci. Po mnogih zapletih se je prvi duhovnik misijonar izkrcal v Koreji leta 1836, 50 let po prvem krstu in ko je bilo v državi že 20.000 kristjanov. Leta 1845 so posvetili prvega korejskega duhovnika: to je bil sveti Andrj Kim Tagon, ki je umrl med velikim preganjanjem leta 1846.
Od takrat naprej se preganjanja za celo stoletje niso ustavila, trajala so tudi v času japonske nadvlade. Kljub temu je krščansko občestvo v Koreji ne le preživelo, ampak se celo okrepilo, in to brez škofov in duhovnikov. Kako presenečeni so bili prvi duhovniki, ki so prišli v Korejo po njeni osvoboditvi leta 1945, in so tam našli živo katoliško skupnost, katere člani so na pamet znali katekizem, osrednje molitve in celo vse mašne odgovore, čeprav že 100 let pri njih ni bilo nobene maše!
Preberite še:
Nisem odrešen zaradi najboljše šunke, odrešen sem tudi v karanteni
Tudi prenos maše je dragocen
Televizijski prenos maše kljub temu ostaja neprecenljivi zaklad za tiste, ki so sami, za bolni in ostareli. Kdor prisostvuje maši prek TV-zaslona, je s srcem in duhom v cerkvi. Moli, posluša Božjo besedo in o njej lahko premišljuje. Prejme lahko duhovno obhajilo. V času karantene je takšna maša mnogim v tolažbo.
Kljub temu je jasno, da televizijska maša ne more nadomestiti resnične maše. Ne gre za vprašanje stopnje, temveč bistva. V normalnih časih, ko gremo lahko k resnični maši, moramo iti k njej. Gledanje prenosa papeževe polnočnice iz Rima nima enake teže kot obisk polnočnice v župniji.
Preberite še:
10 sprememb, ki jih zaradi pandemije že opažamo
Krščanstvo je religija utelešenja
Za ponazoritev si lahko vzamemo naslednjo primerjavo: če po televiziji gledamo kuharskega mojstra, kako za papeža in nekaj povabljenih gostov pripravi sijajno večerjo, ki jo nato spremljamo po televiziji, je to eno. Da smo med povabljenimi, sedimo za papeževo mizo in večerjo ter pogovore ob njej delimo z njim in drugimi gosti, je nekaj popolnoma drugega.
Duhovnik Pierre Amar je v nekem članku za Aleteio zelo dobro dejal: “Kar vidimo na televiziji ali računalniku (v tem času, ko veliko duhovnikov svoje maše snema), četudi v živo, ni resničnost, ampak je le podoba resničnosti.” Besedno bogoslužje v družinskem krogu pa je resnično, čeprav bolj skromno v primerjavi z mašo v cerkvi.
Amar dodaja: “Kristjani so privrženci srečanja. Bog je postal meso, se je utelesil, ima telo in obraz. Ko je hotel rešiti svet, je poslal svojega Sina v potu, krvi in solzah. Ni poslal ne pisma, ne sporočila, ne e-pošte!” Tudi televizijskega prenosa v živo ne.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Ko je Benetke prizadela kuga, so meščani zgradili to cerkev
Preberite še:
Ljubljena Melissa mu je umrla le leto po poroki: “To je najtežji del mojega življenja”
Preberite še:
Skavti, poglejte, kako lahko izkoristite čas karantene
