Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

7 manj znanih svetnikov, ki so bili zdravstveni delavci

SAINTS
Deli

Nikoli ne bomo poznali vseh svetnikov, ki so bili po poklicu zdravniki ali medicinske sestre. Predstavljamo vam jih sedem

Mnogi svetniki so bili po poklicu zdravstveni delavci – od svetega Luka pa do svete Gianne Molla. V tem času, ko so zdravstveni delavci preskušani in obremenjeni prek svojih človeških moči, nam bo dobro delo, če bomo spoznali še nekaj priprošnjikov, ki so bili zdravstveni delavci, še posebno tiste, ki so skrbeli za bolnike v nemogočih razmerah.

Sveti Anton Nguyễn Hữu Quỳnh (1768–1840) je bil vojak, mož, oče, zdravnik, človekoljub, katehet in mučenec. Pri svojem delu je ves čas brezplačno zdravil revne, velikodušno negoval bolne med epidemijo kolere in jim plačeval zdravila, ki so jih potrebovali, zato ga je lokalni škof imenoval za katehista vasi, v kateri je prebival, in voditelja verskega življenja, ko duhovnika ni bilo.

Ko so ga pri 72 letih aretirali, je v zaporu še naprej opravljal delo zdravnika: za sojetnikovo ženo je predpisal zdravila, da je lahko ozdravela, skrbel je za tako tiste, ki so ga preganjali, kot za sojetnike. Pred usmrtitvijo se je zahvalil Bogu za dar mučeništva, tik preden so ga ubili, pa je pokadil še zadnjo cigareto.

Sveta Maria Bertilla Boscardin (1888–1922) ni bila zelo bistra. Posmehovali so se ji člani njene lastne družine, sošolci in celo duhovnik. A njeni nadrejeni so ugotovili, da je kljub neinteligentnosti in nepismenosti izjemna medicinska sestra. Otroci, ki so bili trdi od strahu, so se ob njej v hipu pomirili. Bila je pogumna, prijazna in nadarjena.

Ko so med prvo svetovno vojno letalski napadi ogrožali bolnišnico, je vztrajala, da bo ostala v njej z bolniki, ki jih ni bilo moč premestiti. Nekoč jo je nadrejeni iz ljubosumja premestil v pralnico, a po štirih mesecih se je vrnila v bolnišnico in postala predstojnica oddelka. Boscardinova je delala kot medicinska sestra (navkljub sodbam in ljubosumju drugih), vse dokler ni zbolela za rakom in pri 34 letih umrla.

Blažena Liduina Meneguzzi (1901–1941) je bila salezijanska medicinska sestra v etiopski bolnišnici. Vse od dneva, ko je prispela tja, so k njej prihajali ljudje vseh ras in verstev, saj so čutili, da zanje skrbi tako, kot bi skrbela za Jezusa. Ko se je med drugo svetovno vojno začelo bombardiranje, so o njej govorili vsi bolniki. Ko je bilo bombardiranje najhujše in so se vsi drugi razbežali ali pa se poskrili, je ona prenašala ranjence v zaklonišče, krščevala umirajoče otroke in pomagala umirajočim kristjanom, da so se spokorili. Meneguzzijeva je preživela bombardiranje, a je umrla za rakom še pred koncem vojne.

Blaženi Artemide Zatti (1880–1951) je bil italijansko-argentinski farmacevt, bolnišnični uslužbenec in salezijanec. Zattija so zadolžili, da je skrbel za duhovnika s tuberkulozo, za katero je tudi sam zbolel, a je bil čudežno ozdravljen. Čeprav ni imel diplome, je vodil bolnišnično lekarno, postopno pa je začel skrbeti tudi za bolnike. Bolnišnico je dal popolnoma obnoviti in jo opremiti z najsodobnejšo opremo. Denar je zbral tako, da je kolesaril po mestu in prosil za donacije. Pozneje je Zatti končal študij farmacije, a je še vedno vsako jutro vstal ob pol petih zjutraj in šel molit. Nato se je zavihtel na kolo in odšel v mesto obiskat bolnike. Bolnike je obiskoval tudi ponoči, če so ga poklicali. Ob vsem tem pa je še uspešno vodil bolnišnico.

Božji služabnik Takashi Nagai (1908–1951) je deloval kot kirurg v kitajsko-japonski vojni, kjer se je sredi kaosa moral naučiti hitro delati. Po vojni je končal študij medicine in postal radiolog, a se je po letalskem napadu na Nagasaki moral vrniti v krvavo vojno. Takashi je 9. avgusta 1945, ko je padla atomska bomba na Nagasaki, pohitel na ulice. Več dni je skrbel za tisoče hudo ranjenih ljudi, ni pa še vedel, da je bila v bombardiranju ubita tudi njegova žena. Izdal je več pesniških zbirk. Umrl je za posledicami radioaktivnega sevanja.

Blažena Maria Troncatti (1883–1969) je bila salezijanka, ki je v Italiji med prvo svetovno vojno delala kot medicinska sestra. Nato je odplula v Ekvador in že na svoji prvi poti v džunglo je morala (na prvi bojni črti) operirati ranjeno domorodko. Operacija je bila po čudežu uspešna, in ker si je Troncattijeva pridobila zaupanje domačinov, je med njimi v džungli ostala naslednjih 45 let. Tam je oznanjevala in ljudem nudila zdravstveno oskrbo ter izobraževala domačinke za medicinske sestre.

Častiti Giuseppe Ambrosoli (1923–1987) je bil italijanski duhovnik, ki je bil kot zdravnik misijonar poslan v Ugando. Tam se je lotil gradnje bolnišnice; s svojimi lastnimi rokami je kopal in osebno nadzoroval izdelovanje opeke. Zgradil je tudi babiško šolo. V Evropo se je vrnil le zato, da bi zbral denarna sredstva in se izobraževal.

Njegovo delo v Ugandi je pestilo pomanjkanje sredstev in tudi pomanjkanje krvi, ki jo je Ambrosoli sam daroval vedno, ko je bilo to možno. Bil je neizmerno vzdržljiv, saj je bil njegov delovnik nepredstavljivo dolg. Navsezadnje se je izčrpal in umrl v starosti 63 let. Za svetnika bo razglašen novembra letos.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.