Življenje med veliko družino, zdravniškim poklicem in glasboMarija Burnik je žena, mama treh najstniških hčera in enega skoraj najstniškega sina. Z možem sodelujeta v zakonski skupini in pojeta v dveh zborih. Ob tem je organistka v eni od ljubljanskih župnij. Občasno tudi kaj napiše, na primer za Magnificat. V zadnjih tednih ima v službi nadstandardno veliko dela, saj je po poklicu pediatrinja, čakalnice pa so, kot veste, nagnetene. Vseeno je v krajšem pogovoru odstrla nekaj misli iz poklicnega in družinskega življenja.
Preberite še:
Še en zdravnik, ki dokazuje, da je tudi v krutem sistemu mogoče biti človek
Najdete pri otrocih še večji izziv, kot bi ga pri odraslih pacientih?
Izziv je verjetno na obeh področjih enak. Ampak otroke imam rada že na splošno. Lepo mi je ustvarjati stik z njimi. Obenem nimam težav pri delu s starši. Velika večina njih ni težavnih. Kolegica, ki je družinska zdravnica, mi je dejala, da ni možnosti, da bi se ona ukvarjala še s starši. Meni pa to ni težava. Drži pa, da imam zadnje čase občutek, da se bolj ukvarjam z vzgojo kot zdravjem otrok. To mi nekoliko jemlje voljo.
Preberite še:
Župnik Martin je šel na duhovne vaje v “štalo”. Kaj se je tam naučil?
Ste lahko kanček bolj konkretni?
Na sistematičnih pregledih tri- in petletnih otrok, ki so večinoma zdravi, se ukvarjamo tudi s preventivnimi temami, kot so trma otroka (na primer pri umivanju zob), izbirčnost pri hrani, elektronske naprave. Velikokrat se tu ustavimo in razpravljamo, kaj je dobro za otroka. Seveda gre v širšem pogledu za zdravje, ampak včasih imam občutek, da do zdravja sploh ne pridem. Večinoma gre za telesno in duševno zdrave otroke, ki pa potrebujejo nekoliko več “vzgojne zdrave pameti”.
Kaj je med tremi naštetimi težavami največja zagata?
Kakor pri kom. Težav z elektronskimi napravami je manj kot pred leti, starši se v vse večji meri zavedajo neustreznosti in celo nevarnosti elektronskih naprav. Nekaj je tudi izbirčnosti otrok. Včasih naletim na starše, ob katerih si mislim, da je treba vklopiti le malo zdrave pameti. Ravno ogromno takih primerov ni, pri večini družin ima otrok vsaj eno “vzgojno” težavo, s katero se ubadamo.
Preberite še:
Mladi zdravnik, ki pravi, da je z gasilstvom zasvojen
Na kakšen način jim svetujete?
Dajem nasvete, ki so se za koristne izkazali pri mojih otrocih, ali pa strokovne, na primer, da je glede elektronskih naprav pri predšolskih otrocih sprejemljivo gledanje do pol ure dnevno. Poskušam se izogniti pridigarstvu, in sicer tako, da razložim razloge za tak nasvet oziroma zakaj je nekaj manj sprejemljivo. Da bo lažje tako njim kot otroku.
Že med študijem sem vedela, da bi rada delala v zdravstvenem domu, kjer je več stika z ljudmi in nekoliko bolj družini prijazen urnik kot v bolnišnici. Kolebala sem med družinsko medicino in pediatrijo. Spoznala sem, da je pediatrija bolj zame.
Kakšne poklicne in domače izkušnje imate s krotenjem trme?
Pater Christian Gostečnik nam je na šoli za starše, kamor sva hodila z možem, svetoval, naj ostanemo le mirni. Vem, zato vsem povem, da je to težko, ampak … Otrok bo trmaril, izsiljeval, saj ve, da bo zmagal takrat, ko mi zakričimo. Zato bo poskušal vedno znova. Če ostanemo mirni, bo videl, da to ne deluje.
Pri mejah, ki jih postavimo, je treba vztrajati, četudi se otrok postavi na glavo in se dere. Res pa je, da starši prevečkrat rečemo ne, saj se nam pogosto česa ne ljubi početi. Teh nejev se potem nabere že toliko, da otrok “znori”. Neka modrost pravi, da pri neju vztrajajmo pri stvareh, ki so nevarne za življenje, zdravje in moralo. Povsod drugje se lahko pogovorimo, zakaj in kdaj ja in kdaj ne, kaj je pametno, da bo nekaj morda možno pozneje, v tem trenutku pa ni.
Preberite še:
“Vemo, da molitev igra veliko vlogo pri čudežih, ki se dogajajo z našo malo deklico”
Otroci so naše največje bogastvo je do kosti oguljen in včasih že pomensko izpraznjen pregovor. To “bogastvo” pogosto zamenjamo za večji ali manjši ekran ali kaj drugega. Ne podarjamo popolne pozornosti. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Hitro se ujamemo v zanko, da otroku omogočimo vse in še več, samo da se nam ni treba ukvarjati z njim. Z bogastvom lahko storimo veliko dobrega ali slabega, ga zakopljemo, investiramo … Pogosto otroci dobesedno postanejo bogastvo, in ker vsi radi bogastvo kopičijo, otroka zasipajo z novimi in novimi materialnimi stvarmi.
Preberite še:
Marko Juhant: “Včasih se je treba pri vzgoji malo zabavati”
Lahko pa jih gledamo kot dolgoročno bogastvo, naložbo v smislu, da jim omogočimo pravilen pogled na življenje, jih naučimo dobrih odnosov do sebe, med sabo in do nas. Če bomo zdaj otroku znali dati čas, ga bo on nekoč, ko bomo stari in betežni, znal dati nam. Če ga namesto s časom zasipamo z materialnimi dobrinami, pa ga ne učimo, da bo nekoč – če bo treba – poskrbel za nas.
Služba preveva vaše misli tudi doma?
Večinoma mi doma uspe odklopiti službo. Tam se redko srečujem s kakimi res težkimi stvarmi. Če pa že, se o tem pogovoriva z možem, ko opazi, da nisem “prava”. Potem je lažje. Tudi sama sem se naučila odklopiti službene tematike.
Preberite še:
“V trenutkih, ko nama je najtežje, se opreva na Boga”
Preberite še:
Tri stvari, ki so po poroki drugačne, boljše kot pred njo
Preberite še:
Irski duhovnik se vrača. Bo letos nastopil na Evroviziji?
