V zadnjem obdobju smo lahko izkusili, koliko stvari v življenju nam je samoumevnih. Za koliko stvari smo navajeni, da jih imamo na dosegu roke.
Ko v trgovini ni kvasa, toaletnega papirja, moke, paradižnikove omake in drugih za nas tako samoumevnih potrebščin …
Žal je tako, da opazimo, da nekdo nekaj dobro dela, šele takrat, ko tega ni.
Preberite še:
Oče – voznik, finančni minister, “zateženec”? To in še marsikaj, z bonusom
Kar pikčasta postanem …
A še bolj mi je padlo v oči, da se ne pritožujemo, da ni tega in onega, ampak da ni točno določene vrste izdelka v trgovini, da ni suhega kvasa, trislojnega toaletnega papirja z najljubšo vonjavo, pirine moke, bio paradižnikove omake točno določene znamke … Kot glavna nabavna oseba v družini sem čutila velik pritisk ne le, da prinesem domov osnovna živila, ampak točno tiste kosmiče in točno tisti namaz … Nimam alergij, a kar pikčasta postanem, če otrok ne opazi polne vreče hrane in viha nos nad toplim, okusnim, hranljivim obrokom na mizi ter razočaran stoji pred polnim hladilnikom, ker v njem ne najde natanko tistega, kar se mu je pravkar zahotelo.
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
Vse na dosegu roke
Starši odgovarjamo na ogromno neposrednih potreb. Če so sproti zadovoljene, tega običajno nihče ne opazi. Ogenj v strehi nastopi šele, ko nečesa ni: “Kje imam kakšno trenirko?” “Zobne paste je zmanjkalo!” “A sem dobil nov zvezek z velikim karom?”
Vse se še bolj zaplete in stiske poglobijo, ko bi radi stvari ne le na dosegu roke, ampak na dosegu klikajočega prsta. Ko dojamemo, da je tudi za storitve, ki se zdijo čisto lahke (na primer, da po internetu švistne elektronska pošta, da uspe skupinski video klic), treba veliko truda in potrpežljivosti.
Preberite še:
5 pozitivnih “korona” sprememb, ki bi jih morali ohraniti tudi po koncu epidemije
Če sem po čem v tem času hrepenela, sem po tem, da bi se v družini naučili, da si je treba za vsako stvar, naj bo še tako drobna, nevidna, samoumevna, vzeti čas, se umiriti, razmisliti, narediti načrt, znati preveriti, kaj je narobe, se potruditi, se veseliti napredka, četudi ne gre vse gladko.
Ko se naslednjič jezim, ker moram nekje čakati v vrsti, ker po pošti spet ni prišel tisti paket, ker v trgovini ni bilo tistega izdelka, ker mi nekdo še vedno ni odgovoril na elektronsko sporočilo, ker sem dobila neugoden termin za pregled …, bi se rada spomnila na to, kako se morda nekje o meni podobno kot o svetopisemskem Jobu pogovarjata Bog in skušnjavec – kdo ima prav? Ali je vse v redu le, kadar imam vsega v obilju? Ali znam slaviti Boga tudi takrat, ko česa ni ali ne gre gladko?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Preizkušenj že od nekdaj ne maram, ker vem, kaj bodo prinesle”
Preberite še:
Poletna garderoba – kateri kosi naj bodo v njej?
Preberite še:
Duhovne vaje, ki jih lahko obiščete poleti
