“Sem oseba, ki se rada poda iz svoje cone udobja. Brez te moje karakterne lastnosti ta projekt ne bi mogel preživeti”Če bi vas nekdo vprašal, koliko jezer je v Sloveniji, kakšen bi bil vaš odgovor? Koliko bi jih našteli tako, iz glave? Zagotovo ne 100, kajne? Kaj šele 1000 … Pa vendar jih imamo. Še več kot tisoč – jezer, ribnikov, bajerjev … Stoječih voda, ob katerih se lahko umirimo, uživamo v razgledu in se prepustimo naravi in njenim zvokom.
Z naštevanjem jezer pa zagotovo ne bi imela težav Manca Korelc. Podjetnica, specializirana za izobraževanja o LinkedInu, ki prihaja iz Kočevja, se je odločila, da se v okviru projekta Moja jezera s kolesom zapelje do vseh slovenskih jezer – no, skoraj vseh.
Njeno pot, ki se je začela leta 2017, lahko spremljate na njeni spletni strani in na družbenih omrežjih, julija pa bo izšla tudi njena knjiga, v kateri podrobno predstavlja 101 jezero naše prelepe Slovenije. Želja, da bi napisala knjigo, je v Manci začela zoreti že v mladih letih in ko se je zdaj ponudila priložnost, jo je zgrabila z vsemi štirimi. “Ko bo knjiga izšla, se mi bodo izpolnile otroške sanje,” pravi. Tako knjiga kot projekt Moja jezera sta Manci dala ogromno. Predvsem pa se ji zdi, da je sebi dala neko posebno poslanstvo, ki ga ne zamenja za nič na svetu.
Preberite še:
Kako se lotiti odkrivanja Slovenije: od skritih biserov do družinskih enodnevnih izletov
Kako se je vse skupaj začelo in zakaj ravno jezera?
Začelo se je s športom. Pred leti sem namreč veliko tekla in ko sem prišla do neke svoje fizične meje teka, sem si kupila treking kolo. To je bilo marca 2016. Pol leta sem bila potem ves čas na kolesu. Želela sem si narediti čim več kilometrov v dnevu in tako sem spet dosegla tisto svojo fizično mejo, ki je bila diagonala od Hodoša do Pirana, torej 368 kilometrov v manj kot 24 urah.
Potem sem iskala nov izziv in začutila, da želim tem kilometrom in tudi sebi dati nek smisel. In tako sem prišla do ideje o jezerih.
Zakaj ravno jezera? Ker me znajo umiriti. Sem namreč zelo energična oseba, a se ob jezerih lahko povsem umirim. Sploh ob tistih manjših. Takrat sem jaz jaz.
Vse skupaj sem si zastavila kot res velik izziv. Začela sem raziskovati, naredila načrt, postavila spletno stran in leta 2017 začela kolesariti k jezerom.
Preberite še:
Ideja za pohodniški izlet v osrčje Kamniško-Savinjskih Alp
Kako ste se lotili takega podviga, kako ste vsa jezera sploh našli oziroma iskali?
Načrtovanje poti in vodenje projekta v smislu, katera jezera obiskati in kdaj, je bil zagotovo najzahtevnejši del. Ugotovila sem, da lahko ure in ure gledam v Googlov zemljevid, iščem jezera in rišem trase.
Mojih virov je sicer več. Eden je Google Maps. Zavedati se moramo, da ko nekaj iščemo, to tudi lažje opazimo. Ko približaš zemljevid in se osredotočiš na modre pike, jih vidiš veliko več, kot pa če jih ne bi zavestno iskal.
Drugi vir je knjiga Vsa slovenska jezera, ki jo je napisal Peter Firbas in je iz leta 2001. To pomeni, da je stara skoraj 20 let in zato marsikaterega jezera ni v njej.
Tretji vir, ki mi je najpomembnejši, pa je program, ki sem ga dobila od Inštituta za vode. V njem pa je skoraj 10.000 stoječih voda. Ta vir sem dobila po enem letu projekta, po tem, ko sem že vsem razlagala, kako bom obiskala vsa jezera (tu notri so seveda vštete tudi mlake, ribniki, bajerji). Uradne številke so namreč še vedno med 900 in 1300. Ko sem dobila podatek od Inštituta, me je skoraj zadela kap. Jasno je bilo, da bi bil takšen podvig fizično nemogoč in ne bi bilo niti smiselno.
Vse črpam torej iz teh treh virov, potem pa imam tudi poseben Googlov dokument, kamor si pišem, kam vse bom še šla.
To vsekakor ni več “izletkanje”. To je terensko delo – ko grem na kolo, si pišem, fotografiram …
Preberite še:
Starodavna cerkvica blizu Ljubljane, ki je kot nalašč za družinski izlet
S kolesom ste prevozili kar nekaj kilometrov. Kako se človek pripravi na to fizično in tudi psihično zahtevno pot?
Kolesarjenje kot tako niti ni tako naporno. Kolo je zame prevozno sredstvo. Naporno je, ko moram zgodaj vstati, saj sem po naravi nočna ptica. Naporno je tudi to, ker se moram pripeljati do lokacije, od koder potem nadaljujem s kolesom. Pogosto sem vmes lačna, žejna …
Bolj je to psihičen napor. Na začetku sem namreč vedno šla na pot sama, pozneje se mi je pridružil prijatelj, ki me občasno spremlja in mi je bilo takoj veliko lažje. So lokacije, ki so na primer srhljive iz neznanega razloga. To je tisto, kar je zame stresno. Včasih sem kdaj pozabila, kje sem pustila kolo itd.
Res pa je, da sem oseba, ki se rada poda iz svoje cone udobja. Brez te moje karakterne lastnosti ta projekt ne bi mogel preživeti.
Preberite še:
Poznate zavetnico kolesarjev?
Ste imeli kdaj na poti tudi kakšno negativno izkušnjo?
Večinoma imam same lepe izkušnje. Tudi ljudje so bili vedno prijazni in so me lepo sprejeli, če sem na primer želela pogledati nek ribnik, ki je bil za njihovo hišo.
Najbolj negativna izkušnja je bila, ko me je za rojstni dan lani skoraj povozil avto, ko sem šla simbolično od prvega do 1000. jezera. To je bilo 250 kilometrov v enem dnevu in proti koncu, ko je bila že tema in sem bila zelo utrujena, sem na poti po hribu navzdol skoraj čelno trčila v avtomobil, ki v tistem trenutku ni pričakoval kolesarja, ki mu bo prišel naproti. Na srečo se je zadnji čas umaknil, saj moje telo v tistem trenutki ni niti malo reagiralo. To je bila šola zame, da res ne smeš utrujen na kolo.
Preberite še:
Zakaj bi hodili v Španijo? Slovenski Camino je krajši, a težji
Sicer ste podjetnica. Kako ste projekt jezera usklajevali z delom?
To je vikend projekt. Tako da na začetku niti ni bilo težko. Usklajevanje je nekoliko težje zdaj, ko zaključujem knjigo.
Če bi izpostavili na primer dve jezeri, ki sta super za izlet z družino in dve, ki sta super za par, katera štiri jezera bi to bila?
Za družine predlagam na primer Soboško jezero. Da povabim malo v Pomurje. To jezero so razvili v pravi turistični center. Na voljo so različne vodne in druge športne aktivnosti, lahko se kopate, imajo posebna igrala za otroke …
Drugo, ki bi ga priporočala, pa je recimo Planšarsko jezero. Tam se tudi lahko kopate, supate … Je pa to kraj, ki je super izhodišče tudi za različne pohodne poti, ki so primerne tudi za družino.
Jezerno Črnava pa je tisto, ki mi prvo pride na pamet, ko pomislim na par. Zraven je drevored in legenda pravi, da če gresta mladoporočenca skozi ta drevored, jima bo to prineslo 50 let zvestobe in ljubezni.
Za pare bi bilo potem primerno tudi jezero Jasna ali pa Podpeško jezero. Odvisno tudi od tega, kaj si ta par želi. Kakšnih aktivnosti – ali je to piknik, so to športne aktivnosti …
Preberite še:
Predlog za popoldanski izlet. Tudi za družine z malčki
Julija izide vaša knjiga o jezerih …
To je projekt, ki mi je vzel že zelo veliko kreativne energije in ogromno časa. V knjigi sem avtorica in urednica, kar pomeni, da je res veliko mojega angažmaja. Knjiga je, kot ji sama rečem, oda vodi in ni mišljena kot turistični vodič, a se vendarle lahko tudi tako bere.
Notri predstavljam 101 jezero, ki so izbrana iz vseh regij – od najmanjše mlake do na primer Bohinjskega jezera. Namen knjige je pravzaprav isti, kot je namen samega projekta – da ljudi vzpodbudim, da drugače pogledajo na jezera. Da obiščejo tudi tista, ki niso največja in jih najbolje poznajo.
Knjiga ima 312 strani, notri je več kot 500 fotografij in večji del mene.
Preberite še:
Pet idej za družinski izlet v okolici Ljubljane
Na poti od enega do drugega jezera ste bili priča tudi drugim lepotam Slovenije. Zakaj bi morali biti Slovenci še posebej hvaležni in na kaj ponosni, pa se vam zdi, da morda nismo dovolj?
Kar mene v Sloveniji res osrečuje, je to, da je še toliko krajev in destinacij, ki so še neodkrite. Veliko je tudi še vedno neokrnjene narave. To moramo ceniti in ohranjati.
Sicer pa Slovenija res ponuja ogromno nekih doživetij. Hvaležni in srečni bi morali biti, ker imamo na majhnem prostoru zelo veliko majhnih znamenitosti. Nimamo Niagarskih slapov, imamo pa jih kar nekaj. Majhnih. Obiščemo lahko na primer Jezersko, kjer imamo Planšarsko jezero in potem blizu še Ankova slapova, ki sta zelo lepa. Vse skupaj lahko tako povežemo v neko doživetje. Pa še gneče tam ni, kar posamezniku omogoča, da vse te lepote še bolj doživi.
Moramo se naučiti v majhnosti iskati veličino. Slovenijo premalo poznamo in v resnici sploh ni tako majhna. Sploh, če jo prekolesariš.
Preberite še:
Kot prostovoljki sta odšli v Kenijo, a nista vedeli, da se bo njuno življenje za vedno spremenilo
Preberite še:
Edini način, s katerim se ne boste naveličali vsakdanjih opravil
Preberite še:
Kakšen je ljubeč oče? Ima teh 5 glavnih lastnosti
