Sophie se je poročila, ko je imela 25 let. Osem mesecev po poroki je imel njen mož kolesarsko nesrečo, zaradi katere je postal invalid. Svetovalka socialne službe ji je svetovala ločitevCedric je bil po nesreči dolgo v komi. K zavesti je prihajal počasi in le s težavo. Ko se je bilo možno z njim sporazumevati, se je izkazalo, da se ne spomni ničesar, kar se je zgodilo v zadnjem letu. Spominjal se ni niti svoje poroke. Svetovalka je tedaj Sophie rekla: “Vse življenje imate pred sabo. Mož lahko za vedno ostane v vegetativnem stanju. Z njim bo res težko živeti. Morali bi premisliti o tem, kaj bo v prihodnosti. Če ga želite zapustiti, je sedaj dober trenutek za to.”
16 let pozneje Sophie pravi: “V tistem trenutku sem si rekla: ni govora, da bi ga pustila! Cedric je moj mož. Moški, s katerim sem se poročila, ima poškodbo možganov.” Njeni izkušnji lahko prisluhnete v spodnjem videu.
Preberite še:
Po hudi nesreči: Svoje življenje nameravam živeti na polno. Nanj gledam kot na dar
Mož je ne pozna
Ni ji bilo lahko. Ni mogla razumeti, kako se je lahko zgodilo nekaj tako groznega. Ni vedela, kako se obnašati. To se je vendar dogajalo drugim ljudem, ne pa njej sami. “Lahko bi se uprla, toda vedela sem, da bodo posledice tega žalost in jeza ter da me bo to uničilo. Lahko pa bi sprejela to, kar se dogaja – čeprav ne bi vsega popolnoma razumela,” razloži.
“Vera mi je pomagala dojeti, da bom nekoč vse razumela. In da je ne glede na to, kaj se zgodi, Bog ljubezen. Če je On pustil, da je do tega prišlo, je to storil zaradi večjega dobrega, ki ga moram še odkriti,” se spominja. Ta odločitev je bila kot glas zaupanja.
Preberite še:
“Želim, da bo hči lahko rekla: Moj oče je imel težko obdobje, ampak ga je premagal zaradi mene”
Delaj, kar moraš
V težkih trenutkih ji je pomagala knjiga Pot založbe Opus Dei, ki jo je napisal njen ustanovitelj sv. Jožefmarija Escriva, zlasti stavek: Delaj to, kar moraš, osredotoči se na to, kar delaš. “Po taki nesreči, kakršno je doživel moj mož, poskusiš pobegniti, prepustiš se domišljiji, začneš misliti, da tega ne boš zmogel. Tičiš v preteklosti in se ne želiš vrniti v sedanjost,” pripoveduje. Preprost nasvet, naj se posveti temu, kar je tukaj in zdaj, je zanjo do danes najpomembnejši kazalec pri vsakodnevnih naporih.
Če joka, pač joka
Sophie je zdaj stara čez 40 let. Je notranja oblikovalka, toda pred nekaj leti je dala odpoved, da bi se lahko posvetila možu in otrokom. S Cedricom imata štiri otroke, stare od 3 do 10 let. Stanje njenega moža se nenehno izboljšuje, nikoli se ni poslabšalo. Dom so prilagodili potrebam osebe na invalidskem vozičku, Cedric lahko torej počne številne stvari, npr. pospravlja in pazi otroke. Zavedajo pa se, da bo vedno invaliden. Kot pravi Sophie, se oba “učita v šoli realizma”. Vedo na primer, da nikoli ne bo mogel samostojno hoditi ter da bo vedno imel slab spomin.
“Ne bi rekla, da vse izgleda rožnato. Včasih se tudi Cedric upira, ima dovolj. Vedno pravim, da nas solze ne bodo ubile, da nam včasih pomagajo. Čeprav je moški, ima pravico jokati. Jaz tudi, čeprav sem bojevite naprave, če jokam, preprosto jokam,” pravi Sophie.
Preberite še:
“Zaslišal sem samo glasen pisk lokomotive in filma je bilo konec”
Najpomembneje je ljubiti
Njuni otroci so zelo zreli za svoja leta in se v življenju znajo veseliti. Sophie pravi, da se zanje ne boji. Mora pa se naučiti, kako se braniti pred neprimernimi opozorili ljudi: “V družbi, ki obožuje in ščiti otroke, je dejstvo, da imajo invalidnega očeta, pogosto sprejeto z ogorčenjem. Kljub vsemu vemo, da je najpomembneje ljubiti in biti ljubljen. In Cedric ima vse, kar potrebuje, da bi bil dober oče.”
Preberite še:
V družino sprejela svojih šest nečakov, ki so v nesreči izgubili starše
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Ko nosečnost preseneti: “Še lepše je, kot sva si predstavljala”
Preberite še:
Zdravnikom uspela neverjetna operacija, ki je rešila življenje še nerojenega otroka
Preberite še:
Zgodba o ženski, ki je bila ranjena med atentatom na Janeza Pavla II.
