Maja Kuzma Ganić je dama širokega nasmeha in številnih talentov. Od rojstva je gluha, a si v življenju vselej utre svojo potSi predstavljate, da bi slišali sireno le, če bi bili zgolj en meter od nje? Ali da bi po telefonu lahko komunicirali le prek videoklica? Ali da bi bila komunikacija onemogočena že, če bi vam skušal nekaj dopovedati nekdo, ki ima brke? Vse to je stvarnost in vsakdanjik Maje Kuzma Ganić, ki je gluha od rojstva, ima gluhega moža in slišečo hčerkico.
Preberite še:
“Ko nekateri slišijo, da sem gluha, z mano začnejo govoriti v angleščini”
Energična 31-letnica prihaja iz Bele krajine. Že pogled na njeno spletno domovanje modersij.si razkriva široko pahljačo zanimanj in dejavnosti – pisateljica, motivatorka, usmerjevalka, tolmačka, inštruktorica, novinarka, montažerka, voditeljica, raziskovalka … Pobližja seznanitev z Majo pa odstira še mnogo več. Tudi njeno poslanstvo, da z vsemi svojimi talenti poskuša gluhe dvigniti iz njihovih zagat in stisk, predvsem z lastnim zgledom, ter jih čim bolj vključiti v družbo.
Najljubši tatuji so “spominki” z asfalta in makadama
Maja je bila živahen otrok. “Mami mi je z zavijajočimi očmi povedala, da sem velikokrat ‘pobegnila’ k sosedom, da bi se igrala in da sem bila zelo malo doma. Tako kot danes je bil verjetno moj duh že tedaj željan svobode in raziskovanja,” se v pripovedi vrača v nežna dekliška leta, ki pa so bila zaznamovana z nezlomljivo vztrajnostjo.
Pri petih letih je po nesreči “izgubila” polovico nohta na desnem kazalcu in še danes se spominja, da je po vrnitvi iz bolnišnice z velikim povojem in oporo vozila s kolesom po klancih gor in dol z levo roko, z desno pa je krmilo držala le z nadlaktjo. Včasih pa celo vozila in zavirala samo z levo roko. Padci z legendarnim ponyjem ali kotalkami bodisi po asfaltu bodisi makadamu so bili železni repertoar njenih dni.
A ji niso vzeli volje: “Trpela je moja koža, a to so moji najlepši tatuji.” 🙂 Pri 14 letih je v tretjem poskusu opravila izpit za skuter in se z njim vozila na treninge košarke v Črnomelj.
Preberite še:
“Gluhota ni ovira, če se vsi spoštujemo med seboj”
“O čem se pogovarjate?” “Ni pomembno”
Mladost je bila večinoma obdobje osamljenosti. V klasični sistem osnovne šole se je vključila v drugem razredu, prej je obiskovala Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani. Več je bilo učenja, več potrebne komunikacije. V pogovoru le z enim sogovornikom je še šlo, ko je pa bilo zbranih več ljudi, se je Maja pogosto počutila neopaženo. Vprašanju “O čem se pogovarjate?” je večkrat sledil odgovor “Ni pomembno. Ni ti treba vedeti.”
Maja Kuzma Ganić skozi fotografije:
“V zadnji triadi osnovne šole so se dogajala pubertetniška obdobja. Ker sem takrat doživljala veliko osamljenosti, se mi je zdelo, da je izdati razredničarki vse, kar so nekateri sošolci naredili narobe (npr. vrgli petardo skozi okno, spodaj je bila zbornica za učitelje), dobro in prav. V zameno za to pa sem imela v čevljih olupke od banan in še druge odpadne stvari, vrvico na jakni razrezano, jakno tudi kdaj zmečkano,” razkriva Maja, ki je obenem hvaležna številnim učiteljem in sošolcem, ki so se skozi leta z dodatnimi urami, pogovorom, posojanjem zvezkov in drugačnim simboličnim podajanjem rok trudili, da bi ji pomagali.
Preberite še:
Matic Pavlič in njegova stvaritev, ki bo gluhim spremenila svet
Spet je zacvetela na taborih za gluhe in naglušne
Zasuk v njenem življenju so postali mladinski tabori za gluhe in naglušne: “Takrat sem spoznala, da nimam le jaz težav s komunikacijo in da je znakovni jezik (doma smo takrat večinoma uporabljali govor, pozneje še znakovni jezik) zelo lep jezik, s pomočjo katerega resnično lahko sledim vsemu. Tako sem znova obudila razigranost v sebi. Vsako poletje sem komaj čakala, da lahko se družim z gluhimi in naglušnimi na taboru. Čeprav samo za 10 dni. A to sem potrebovala. Da se izkažem, da sodelujem. Hkrati je to zelo dobra priložnost za socialni razvoj.”
Predsednikova nagrajenka
Pred kratkim je Majo Kuzma Ganić doletela čast predsednikove nagrade. Borut Pahor jo je po izboru republiškega odbora za podelitev državnih priznanj odlikoval za njene prostovoljske dosežke pri vključevanju gluhih v vsakdanjik družbe. Tudi zaradi akcije Gluhi strežejo v planinskih kočah, ki poteka že tri leta. Naša sogovornica, ena gonilnih sil akcije, je nanjo še posebej ponosna: “Nekatere od nas je strah storiti prvi korak, a akcija z inkluzivno noto je tudi ena od pobud, da obe strani (gluha in slišeča, op. a.) sočasno naredita prvi korak k vzpostavljanju stikov v središču narave, kjer se navadno stkejo spoštljivi odnosi med ljudmi, in tudi do rabe slovenskega znakovnega jezika.” Več o hvalevredni akciji pa najdete na spletni strani Planinske zveze Slovenije.
Po svoji poti
Z veliko zavzetostjo je tako opravila srednjo šolo, diplomirala in postala inženirka kemijske tehnologije. Vselej jo je veselilo delo z ljudmi. Na Tipk TV, ki je namenjana gluhim, se je preizkusila kot novinarka, voditeljica in interpretka. Nato se je odločila, da želi na svojo pot. Zavedala se je tveganja, a je bila vseeno odločena, da bo njena ideja zaživela.
“Kaj točno delati v podjetju, nisem imela pojma. Sčasoma sem gradila kariero na podlagi že osvojenih znanj. Tolmačenje vsebin iz slovenskega jezika v slovenski znakovni jezik, montaža, podnaslavljanje. To je bilo prvo delo. Pozneje sem se vključevala v projekte, ki so bili bolj povezani z razvojem slovenskega znakovnega jezika. Večji del obdobja, ko sem imela s. p., pa sem bila prostovoljka. Večkrat sem bila ‘suha’ (brez prihodkov), a glas v meni me je opozarjal le, da moram nadaljevati in delati to, kar čutim, da je to za danes zelo pomembno in koristno za gluho in širšo skupnost.”
Preberite še:
Nagrada ni največ. “Največ je, kot te otroci objamejo, jokajo, vidiš, da so srečni”
Sama na več kot 600 km dolgo pot, kjer je dobila nepričakovano živalsko družbo
Maja je pred dvema letoma sama prehodila Slovensko planinsko pot, 617 km v 29 dneh. S tem podvigom je, kot pravi, želela potrditi, kako neomajna vera in dobra fizična ter psihična pripravljenost pomembno vplivajo na dosego cilja. Ter tudi, da gluhota ni nobena ovira, da je Slovenija prelepa dežela, vredna našega časa za raziskovanje.
Sopotnik tega izziva je bil tudi strah, saj sta z možem v preteklosti, ko sta pot prehodila po delih, na nekem odseku našla velike živalske kosti. Prav tam je naša sogovornica, ki se je na pot dobro pripravila, naletela na družbo divjih prašičev.
Preberite še:
Kapelice v slovenskih gorah: kam se odpraviti?
“Palici sem neprestano udarjala drugo ob drugo, da bi naznanjala svoj prihod, čeprav mi je bilo hudo, ko sem morala v ‘dnevni sobi’ plašiti živali. Ko je bila hišica za lovce daleč za mano, je nenadoma iz levega dela gozda priskočila velika divja svinja in za njo trije mladiči. Otrpnila sem, srce mi je močno se bílo, palici sem še močneje udarjala. Hitro sem pa se zavedala, da živali čutijo strah, da moram delovati drugače – da jih pozdravljam, jih spoštujem in se zavedam, da to je njihov prostor.”
Nekaj sekund je bila nekoliko pomirjena, a kmalu so prišli še trije mladiči in šli za svojo družino v desni del gozda. “Hodila sem tako hitro, da sem se zelo spotila in imela zelo suha usta. Neprestano sem gledala nazaj, da niso morda šli za mano.” Na srečo niso in Maja je uspešno končala svoj veliki projekt.
Preberite še:
7 predlogov za izlet, če bi z družino radi obiskali doživljajski park
Govori bolj otipljivo
Maja slušni aparat nosi občasno, v zadnjih mesecih predvsem zaradi hčerke, ki se je rodila lani decembra. Ostrih zvokov ne sliši, niti čebele, če morda leti v bližini. Sireno pa sliši, če je meter stran od nje. Ko glasno komunicira brez aparata, se zanaša na ustnice, jezik, zobe … “Tako so me učili govoriti – bolj otipljivo. Primer šumnikov. ‘Š’ piha, ko daš dlani pred usta, na prsih se na dlaneh čuti ‘Ž’, z jezikom pa ‘Č’ izgovoriš s T in Š. Sogovornika z aparatom slišim, le da bolj razberem z ustnic. Aparat mi ne pomaga, če ima sogovornik brke, ki zakrivajo usta, ali žveči žvečilni. Prav tako je težava, če kdo ima čeljusti bolj stisnjene skupaj, da se jezika ne vidi. Tedaj ničesar ne razumem,” razkriva nasmejana Belokranjka svoje pogovorne trike.
Zakonska prednost
Svoj mikrosvet oziroma mikrozakon pa sta morala ustvariti tudi z možem, ki je prav tako gluh. Sporazumevata se v znakovnem jeziku in imata stalen očesni stik. Po telefonu komunicirata prek videoklica.
Ima pa zakon dveh gluhih tudi svoje prednosti, se zasmeji Maja: “Pri prepiru sva v prednosti – če česa nočeva ‘videti’ (poslušati), samo zamiživa in za naju pogovor ne obstaja več. :)” Odločnost, vztrajnost in nasmeh. To je Maja Kuzma Ganić, ki sporoča: “Zelo vredno se mi zdi širiti navdihujoče zgodbe. Danes to vsi potrebujemo, morda en stavek ali eno zgodbo, ki nas na nekaj opominja in naredi dan lepši.”
Preberite še:
Pri družini novomašnika: “Martin je bil blagoslovljen, še preden smo vedeli, da ga bomo dobili”
Preberite še:
Svetniki, ki nas učijo, kako kljub nestrinjanju s sogovornikom ostati spoštljiv
Preberite še:
Pismo, ki bi ga morala prebrati vsaka ženska, ki je izgubila svojega moža
