Aleteia
Ned, 27. septembra |
Sveti Vincencij Pavelski
Zanjo

"Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj"

OSEBNI ARHIV POLONE DOMINIK

Barbara Oprčkal | Thu Aug 06 2020

Ženska ženski – socialna pedagoginja in laiška misijonarka v Etiopiji Polona Dominik

Polona si je že od nekdaj želela, da bi lahko pomagala mladim v stiski in k temu je stremela, kamorkoli jo je zanesla pot, pa naj bo to Nizozemska, Slovenija ali Afrika. Ko se je ob koncu študija socialne pedagogike na Nizozemskem prvič srečala z Afričani, ki so jim pomagali v okviru salezijancev, je začutila, da bi nekoč rada delala v Afriki.

V Etiopiji je bila prvič leta 2011. Takrat kot prostovoljka. Nato je tri leta in pol preživela v Keniji, se vrnila v Slovenijo, a je nekako vedno čutila, da je srce ostalo v Etiopiji. Nato se ji je uresničila velika želja, ko je postala laiška misijonarka v Etiopiji. Tam zdaj deluje od januarja 2019.

Na vseh svojih poteh je Polona vedno imela podporo svoje družine. “Sicer jih skrbi, a mi zaupajo, saj vidijo, da se dobro znajdem v svetu tudi sama,” pravi nasmejana Polona, ki se sicer zelo rada ukvarja s športom, predvsem tekom, pred spanjem pa rada pogleda kakšen film ali serijo in se tako odklopi od dneva, ki je za njo.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?

Vsak dan idealno začnem: s sveto mašo ob 6. uri zjutraj. Takrat se zberem, v molitvi in evharistiji osmislim dan, ki je pred mano, izročim vse, na kar in koga bom naletela tisti dan in se dobesedno okrepim. Kadar se pa sveta maša prestavi na pozneje in je jutro prosto, se pravi, da mi ni treba nikamor hiteti, si lahko v miru privoščim jutranji tek vsaj 30 minut, tuš in zajtrk. Včasih se zgodi, a ne pogosto.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?

Moram priznati, da se pogosto pozabim pogledati v ogledalo ves dan. Zob si ne umivam pred ogledalom, ampak hodim naokoli, ličim se tudi ne, tako da … 😊. Moje ogledalo je v kapeli, notranji izgled mi je bil vedno bolj pomemben kot zunanji. Odkar pa sem tukaj v Etiopiji, pa še toliko bolj.

3. Kaj za vas pomeni biti urejen in zakaj vam je to pomembno?

No, že to, da se niti v ogledalo ne pogledam, pove veliko. 😊 Ko sem bila še doma v Sloveniji, in sem hodila v službo ipd., je bilo seveda drugače. Tam je zunanja urejenost zelo pomembna, čeprav se nikoli nisem našla v tem. Ne vem, ali sem bila kdaj zares naličena in nosila visoke pete. Če sem se kdaj bolj uredila, sem se počutila zelo nelagodno in tuje.

Bolj mi je pomembno, da se dobro počutim in da sem urejena “praktično”. Kar se zunanjosti tiče, se v Afriki po eni strani čutim veliko bolj svobodno, saj nihče nikoli ne bo gledal moje zunanje urejenosti v smislu zadnje mode in drugih pravil.

OSEBNI ARHIV POLONE DOMINIK

4. Kako vas je življenje pripeljalo na pot laiške misijonarke? Kako vas to delo izpolnjuje?

Od nekdaj sem želela pomagati mladim v težavah odraščanja. Zato sem se odločila za študij socialne pedagogike, ki ima zelo široko področje dela in študija, ki vsebuje tudi preventivni vzgojni sistem sv. Janeza Boska, po katerem sem bila vzgajana tudi sama, ko sem hodila v salezijansko gimnazijo.

Bila sem precej težavna mladostnica in salezijanci ter ostali v gimnaziji so mi pomagali pri odraščanju. Takrat sem se odločila, da bom tudi sama, ko bom velika, pomagala mladim. V tem duhu sem delala v Sloveniji, ob koncu študija pa tudi na Nizozemskem. Tam sem se prvič srečala z Afričani, ki smo jim pomagali v okviru salezijancev.

Takrat sem začutila, da bi nekoč rada delala v Afriki. Želja je zorela veliko let in leta 2011 sem šla kot prostovoljka v Etiopijo prvič, po štirih mesecih sem šla v Kenijo, kjer sem delala pri salezijancih tri leta in pol. Potem sem se vrnila v Slovenijo, se zaposlila v vzgojnem zavodu in delala tri leta. Vendar ko enkrat čutiš Afriko in potrebe tam, to težko pozabiš in živiš, kot da se nič ni zgodilo. In tako sem se povezala z Misijonskim središčem in skupaj smo oblikovali mojo pot v Etiopijo.

Sam naziv in prejem misijonskega križa sta mi dala bolj duhovni pomen. Ne gre samo za delo, ampak za celoto. Bolj čutim Božjo voljo pri svojem delu in poslanstvo, ne le da pomagam, temveč da otrokom posredujem izkušnjo Božje Ljubezni. Vsako jutro si nadenem okoli vratu misijonski križ in ta me ves čas spominja, da ne delam v svojem imenu, temveč v Njegovem. To delo daje mojemu življenju večji pomen. Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj. Vsak mora odkriti svoje poslanstvo; vsak je lahko misijonar v svojem okolju.

OSEBNI ARHIV POLONE DOMINIK

5. Delujete v Etiopiji, kjer so razmere iz dneva v dan slabše, med drugim tudi zaradi epidemije, ki je ohromila ves svet. Kaj so trenutno največje težave, s katerimi se spopadate?

Etiopija je od vedno bila ena najrevnejših držav na svetu. Zdaj pa se težave samo stopnjujejo. Od prvega primera covida 19 (13. marca) lahko rečem, da je etiopska vlada zelo resno in hitro pristopila k problemu. Hkrati pa so se zavedali tudi, da popolne omejitve, karantene, ne morejo odrediti.

“Ostani doma” v državah tretjega sveta dobesedno ni mogoče, saj veliko ljudi nima doma in živijo ali se preživljajo na ulici. Če ne bodo služili na ulici, bodo umrli od lakote, prav tako njihovi otroci. In tako se je virus prva dva meseca širil počasi, a vztrajno. Medtem pa so revni postali še bolj revni, saj so se že tako majhni viri dohodka še zmanjšali, cene na trgu pa so poskočile na vseh področjih. Žal.

Kot da epidemija ni dovolj, pa je država še na robu državljanske vojne, ki se je bojimo že dlje časa. V državi se namreč že nekaj let soočajo s plemenskimi konflikti, v tem mesecu pa se je močno poslabšalo. Prvega julija so ulice preplavile podivjane množice, domnevno zaradi plemenskih in političnih nesoglasij, in uničevale vse, kar jim je prišlo na pot. Po treh dneh je nemire ustavila vojska.

Trenutno je zatišje, a med ljudmi tli nezadovoljstvo in želja po maščevanju. Medtem pa so številni nedolžni prebivalci hudo oškodovani. Mnogi so bodisi ostali brez doma ali jim je bilo pokradeno ali razbito imetje. Vse dogajanje pa je vplivalo tudi na širjenje virusa. Zdaj so številke obolelih resnično poskočile. Soočamo se torej z boleznijo, revščino, lakoto in strahom pred vojno.

6. Kaj vam daje moč, da vztrajate pri svojem delu? Marsikdo bi ob tem pomislil, da je njegov prispevek zgolj “kaplja v morju”. Kako gledate na to?

Na to gledam kot na možen izgovor, da ne naredim nič. Jaz sem se odločila za kapljico v morju. Pogosto sem žalostna, ker bi rada storila še več, a to je gledano s človeškimi očmi, Božja merila so drugačna.

Pridejo tudi trenutki utrujenosti, brezvoljnosti, … ko si mislim, da nič pametnega ne naredim, da je torej moje delo res le “kapljica v morje”. A naučila sem se, da moram te misli odpraviti in se podati v akcijo, med otroke, v delo. In takoj na lastni koži občutim, da nič ni “brez veze”. Če je zaradi mene nekaj narejeno ali en človek boljše volje, je to več kot kapljica v morje. V sobi pa imam tudi kartico z mislijo matere Terezije, ki sem jo dobila na podelitvi misijonskega križa: “Ni potrebno, da delamo velike stvari, ampak da to, kar delamo (čeprav majhno), delamo z veliko ljubezni.” To mi je pogosto v tolažbo, če sem žalostna, ker ni v moji moči storiti še več.

Utrip Poloninega življenja in delovanja v Etiopiji si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?

Najtežja stvar, ki se mi je zgodila, je bilo vnetje slepiča pred dvema letoma. Takrat sem bila po naključju ravno na Nizozemskem za konec tedna. Hujše bolečine, kot je bila ta, v življenju še nisem občutila. V bolnišnici, kamor sem bila pripeljana, me niso vzeli resno in so me pustili čakati na preiskave. Prišla sem z razlitim slepičem ponoči, operirana sem bila približno 20 ur pozneje. Vmes sem štela ure in vedela, da lahko vsak trenutek izginem. Veliko moliti nisem mogla, spomnim se le zdravamarije in da sem rekla Bogu, da če je moj čas prišel, naj me vzame. Preprosto izročila sem se.

Ko sem se nato zbudila iz narkoze, sem to vzela kot znak, opomnik, da je življenje samo eno in da ga je treba živeti v polnosti. Verjamem, da sem preživela zato, da podarim življenje naprej, v službi drugim. Po svojih najboljših močeh. Po tem dogodku sem kar nekaj mesecev okrevala in vmes se je izoblikovala moja odločitev, da znova odidem v Afriko.

Tudi situacija, v kateri sem se znašla zdaj – biti v tuji državi, v času nemirov in pandemije covida 19 – je še ena izkušnja, ki mi je spremenila življenje. V petih mesecih od izbruha bolezni tukaj sem pogosto izkusila nemoč, samoto in še kaj. To me je še bolj obrnilo k Bogu in k molitvi. Tudi če ostaneš brez vsega, imaš vedno Njega in On je edini vir prave moči, življenja, energije, ljubezni.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?

Težko izbrati eno, odvisno je, zaradi česa sem slabe volje. Kadar sem slabe volje, vzamem Sveto pismo in vedno naletim na misel, ki jo v tistem trenutku potrebujem, odgovor, ki ga iščem. Vedno bolj ugotavljam, da je Sveto pismo dejansko knjiga, učbenik za življenje v polnosti. Me pa vedno v dobro voljo spravijo otroci.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?

Pri jutranjih in večernih molitvah in pri sveti maši. Božja beseda ima nešteto odgovorov za življenje, spodbud in tolažb. Zakrament evharistije pa daje notranjo moč, ki prihaja od Njega.

10. Biti ženska je lepo, ker …?

… smo bolj ekstrovertirane in skrbne kot moški.

Vsem, ki bi želeli pomagati ljudem v Etiopiji, kjer se spopadajo z boleznijo, revščino, lakoto in strahom pred vojno, lahko to storite z nakazilom Misijonskemu središču Slovenije. Podatki za nakazilo so:

Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

TRR: SI56 0201 4005 1368 933

koda namena: CHAR

BIC banke: LJBASI2X

namen nakazila: Polona Dominik – Etiopija

referenca: SI00 249701

Hvala in Bog povrni za vsak dar!

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
Ženska ženski
Top 10
Martin Golob
Martin Golob izdaja skrivnost slastnih pic, k...
GIACOMO MARIA ACETI,
Silvia Lucchetti
Ta otrok, ki je umrl 14 mesecev po rojstvu, š...
Ločila
Jana Podjavoršek
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: ...
MARIA MONTESSORI
Mikołaj Foks
8 konceptov Marije Montessori, ki bi jih mora...
PIO
Tereza Mohar
Strah je hujše zlo od zla samega. 12 misli pa...
CO CZYNI KOBIETĘ PIĘKNĄ
Tina Martinec Selan
Možje, to so stvari, ki jih vaša žena počne v...
BLESSED MARTYRS OF NOWOGRODEK
Jarosław Kumor
11 redovnic se je prostovoljno podalo v smrt ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.