V 11. epizodi rubrike Moške skrivnosti gostimo Janeza PorentoJanez Porenta je vsestranski človek. Poklicno je novinar, urednik spletnega portala Družina, sicer pa pronicljiv opazovalec dogajanja v okolici in družbi. Poučuje verouk, riše karikature, piše otroško poezijo. Nekoč bo napočil dan, ko bodo njegove pesmi izšle tudi v zbirki. Oprostite, pozabili smo najpomembnejše: Janez je vrli mož Marjance in skrbno-igrivi oče Jošta, Zarje in Lovra.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Kar gre. Včasih tudi na račun kake urice spanca manj. Dolžnosti in obveznosti skušam med seboj kombinirati, kolikor se le da. Ko sem bil še športni novinar, sem vozil družino s seboj na tekme. Ko sem bil gorenjski dopisnik, sem službeno pot na čistilno akcijo na Blejskem jezeru izkoristil še za čudovit družinski izlet. Če je v stvareh, ki jih počneš v življenju, vsaj malo iskrice, vsaj malo navdušenja in zadovoljstva, potem spelješ.
Res pa je, da imam telo vedno naravnano na polne obrate. Večja težava je, ko je treba izpreči. Prvega dne ali dveh na dopustu običajno ne zvozim dobro … Bi pa brez žene, s katero se odlično dopolnjujeva, bistveno težje zvozil.
Preberite še:
Od materinskega doma do mikrofona: “Hvaležen za vse dobre ljudi”
Kako razvajate svojo ženo?
Zdaj, ko je tretjič mlada mamica, jo razvajam tako, kot se verjetno v takem primeru spodobi: kolikor se le da starševskih dolžnosti, povezanih s prihodom novega družinskega člana (in ostalih seveda), prevzamem jaz in jo s tem poskušam razbremeniti. Ravno pred dnevi sva se šalila, da ne poznava prav veliko parov, ki tekmujejo med sabo, kdo bo obesil perilo ali previl dojenčka. ☺ Skratka trudim se biti aktiven očka in žena mi dostikrat pokaže, kako ceni to.
Sicer pa, odkar smo na svojem, žena skoraj ne kuha kave. Se pusti razvajati tako, da se v miru usede in si dovoli postreči s kavo in napolitankami. To je ritual, brez katerega dan ni (po)poln. Občasno še kaka masaža, tortica, koncert ali kino, ravno pretiravam pa – priznam – ne … Kak hud romantik nisem.
Preberite še:
Ko je obležal, mu je bil “Bog bližje kot kadarkoli”
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Da se moški manj (in tudi manj radi) ukvarjamo z otroki. Delo z otroki je moja strast že od vekomaj. Več kot 15 let sem bil otroški animator na različnih koncih. Pišem otroško poezijo in z njo občasno nastopam po vrtcih in osnovnih šolah. Sem katehet v dveh župnijah. Navsezadnje sem tudi študiral razredni pouk na pedagoški fakulteti in bi danes verjetno stal za katedrom, če me ne bi požrlo novinarstvo.
No, mi je pa študij dal misliti, da to, da ukvarjanje z otroki ni moško opravilo, niti ni stereotip: v skupini 120 kolegic in kolegov smo bili namreč natanko štirje fantje. Upam, da ne bo slišati samopašno: če bi vprašali mojo ženo, kaj ji je na meni najbolj všeč, bi vam verjetno odgovorila, da toliko časa intenzivno posvetim najinim trem otrokom, starim od sedem let do tri mesece.
Še en predsodek sem mojstrsko rušil: da moški z levo roko opravimo vozniški izpit. Okej, jaz sem ga v osmem poskusu. Tega se ne sramujem, pravzaprav sem ponosen na vztrajnost in potrpežljivost, k sreči pa se ta rekordni dosežek zdaj v moji vožnji pretirano ne pozna. ☺
Preberite še:
Ko je sam z otrokoma, se včasih okolica čudi, kako ju obvladuje
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Tek. Brez slušalk v ušesih. Takrat res odmislim vse okrog sebe in se ponastavim. To potrebujem in v tem uživam. Ne več dnevno kot nekoč, ne več tako lahkotno in hitro kot nekoč, a le redkokaj bolj prija kot prha po dobro pretečenih par kilometrih, ko veš, da si naredil nekaj koristnega za glavo in telo. In drugi hobi: pesmi za otroke. Težko razložim občutek, ko vem, da se mi je pesem posrečila, in si poskušam predstavljati odziv otrok, ki se bodo zabavali ob njej. Otroška poezija je res medij brez filtrov, skoznjo lahko elegantno pošiljaš sporočila o resnih, aktualnih stvareh tudi odraslim.
Preberite še:
“Pravijo, da se moški ne spremeni. Ni res! Jaz se spreminjam”
Kakšen novinar je po vašem dober novinar? Kaj želite s pisanjem prinašati sebi, okolici, družbi?
Radoveden, resnicoljuben, uravnotežen, trmast, z nosom za zgodbe. Ta poklic jemljem kot pot, na katero sem morda zašel tudi malo po naključju, me je pa potegnila vase. S svojim pisanjem želim dokazati, da objektivnost še ni preživeta vrlina novinarja in da je lahko vsaka zgodba, tudi zgodba zadnjega občana Hodoša, vredna pozornosti. Sem eden tistih novinarjev, ki ne trobijo v isti rog z (ideološko) večino, zato si domišljam, da nekoliko prispevam tudi k vsaj malce večji pluralnosti slovenskega medijskega miljeja.
Na Facebooku delite tudi svoje pesmi z delovnim naslovom Đonijeva otroška poezija. Dve pesmici sta v okvirju na dnu članka. Prisegate na hipno inspiracijo ali daljše praženje besedila v glavi?
Ni recepta in na nič ne prisegam. Ko pride, pride. Na navdih ne moreš vplivati. Včasih najboljše pesmi nastanejo pet minut pred rokom, drugič nekje sredi sprehoda, ko nimam pri roki ne svinčnika ne telefona, da bi si verze zapisal. Največ pesmi pa nastane kot odziv na to, kar se me je v življenju dotaknilo, me nagovorilo. Povečini pišem za otroke, stavim na humor, dramatične zasuke, neposrednost.
Običajno najprej napišem prvo in zadnjo kitico, torej zaplet in (včasih malo šokanten) razplet, potem gnetem še vmesne stihe. Vedno pišem v rimah. V predalu imam kakih 300 pesmi, potrpežljivo pa še čakam na prvenec. ☺
Preberite še:
“Biti drugačen ni vedno lahko, a okolica to vendar sprejme in spoštuje”
Nekoč ste risali tudi karikature. Katera vam je najbolj uspela po javnem mnenju in katera po vaši presoji? Ste se morda lotili tudi avtoportreta?
Še vedno tu in tam narišem kakšno. Večkrat ko se obraz javno pojavi in več ko ima specifik, lažje ga je narisati in manjši izziv je. Erjavec in Janša res nista izziv. Izziv so znani ljudje z najbolj običajnimi obrazi brez sleherne posebnosti. Predvsem ženski. Vedno, ko sem risal Ljudmilo Novak, sem obupal. Ni material za karikiranje.
Spoznate karikirane like Janeza Porente? 😉
Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?
… se ob otrocih učim, prevzgajam, krotim, umirim, prilagajam. Ker mi otroci nastavljajo ogledalo. Ker ni lepšega, kot da z bitjem, ki ti je za nekaj pičlih let dano v “posvojitev”, rasteš od prvega objema takoj po rojstvu do trenutka, ko preraste tvojih 190 centimetrov. Ker ob svojih otrocih navsezadnje tudi krmim otroka v sebi, ki je neprestano lačen.
Preberite še:
“Škoda je, da bi zrli zgolj v blato, po katerem tacamo, ko je nad nami zvezdnato nebo”
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Prvič: zavedanja, da vnaprejšnje obsojanje nepopravljivo ruši odnose. Primer: kot katehet sem enkrat samkrat naredil napako in prisluhnil poplavi očitkov o nekem dečku, ki je bil v moji skupini naslednje šolsko leto. Češ da je nemogoč in neobvladljiv. V resnici je bil čudovit deček.
Drugič: prometne, vozniške in parkirne kulture. Toliko objestnosti, egoizma, izživljanja, norčevanja kot na cesti ne vidiš nikjer drugje.
Tretjič: sprejemanja drugačnosti. Lahko začnem kar pri sebi.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Tole odgovarjam s cmokom v grlu. Smrt 14-letnega dekleta, ki sem ga dokaj dobro poznal. Dalo mi je misliti, kako krhki smo. Takrat sem v afektu tudi očital Bogu, kako lahko dopusti, da umirajo mladi, nedolžni ljudje, ki so imeli še vse pred seboj in so na življenje gledali s tako pisanimi očmi, medtem ko množični morilci in pedofili veselo capljajo po tej naši Zemlji …
Takrat sem tudi dolgo razmišljal o tem, kako brezosebna in razčlovečena je danes družba, da si mladi v cvetu mladosti jemljejo življenja. In takrat sem reflektiral tudi sebe, koliko sam prispevam, da bi bila ta družba bolj človeška, bolj sočutna, bolj vedra.
Preberite še:
Od reševalca življenj do reševalca duš in še česa
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Oh, malih priložnosti za to je veliko. Lahko je to dobra knjiga, dober koncert, dober film; lahko so to odkriti prijateljski ali zakonski pogovori; lahko pa je to, kar res vse pogosteje opažam, ura z otroki v veroučni učilnici, ki me lahko telesno povsem izčrpa in izprazni, duhovno pa napoji in napolni.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Ohraniti vedrino, optimizem, zagnanost, ustvarjalnost. Biti dober mož, oče, prijatelj, sodelavec. Izdati pesniško zbirko.
Đonijeva otroška poezija: Pošta za Jošta
Presenečenje in pol
za našega fantiča Jošta:
na njegov domač naslov
je prispela prva pošta.
Vedeli seveda nismo,
kdo je odposlal in kdaj
v kuverti tole pismo,
naj ga vrnemo nazaj?
Radovednost nas je gnala,
močna in neustavljiva,
pa napasli smo zijala,
kaj se v kuverti skriva.
Notri list, na njem črnilo,
mislili smo, da je šala.
Ful pomembno obvestilo
mu je štorklja napisala.
Veselí naj se cel svet:
bo potrkala na vrata
in mu dostavila paket,
v njem pa sestro ali brata.
Gregorjevo po mačje
En mačkon z imenom Jaka
dolge mesece je čakal,
preden lepi muci Mici
je povedal po pravici,
vest šokantno, nevsakdanjo,
da je ful zaljubljen vanjo.
A Mica ni za finte take,
pa naježila je dlake,
predse prhnila je jezno,
kremplje zbrusila obvezno
in zavzela položaj,
da Jaka vrglo je nazaj.
Pri padcu je polomil si
štiri ali pet kosti.
Je zdravnica mačja mlada
prihitela iznenada,
ga pregledala, povila,
malo še potolažila.
Jaka sploh se ni zavedal,
da se vanjo je zagledal.
Je ljubezen čudna reč:
tudi on je njej bil všeč.
In srečna sta tri dni nazaj
dobila prvi naraščaj.
Nauk:
kdor se boji prvega koraka,
ne bo nikoli kakor Jaka.
Preberite še:
Materinska krivda – zakaj jo občutimo?
Preberite še:
Martinov prvi vlog iz nove župnije
Preberite še:
“Hvaležna sem, ker mi otroci nastavljajo ogledalo, kjer moj odsev ni zmeraj dober”
