Majhna molitev, ki ima veliko moč
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ko vaš otrok dopolni dve leti, se počasi, a vztrajno začne. Kaj? Trma, uveljavljanje svoje volje, jeza, … obdobje, ko otrok ozavesti svoj jaz, ki ima lastno voljo. So dnevi, ko njihovo vedenje brez težav “krotimo”, pridejo pa tudi dnevi, ko nam stvari uidejo izpod nadzora.
Morda se vam zdi, da se to dogaja samo vam, a verjemite, da ni tako. Vsaka mama ali oče sta na lastni koži že izkusila jezen izpad dvoletnika ali dvoletnice. In da, obstaja tudi izpad jeze, ki kar traja in traja. Lahko tudi več ur ali ves dan. To je dan cviljenja, hlipanja, kričanja, ki vas popolnoma izčrpa. Dan, ko vas otrok niti ne posluša niti ne uboga.
To je bila tudi moja izkušnja (in dejstvo, da govorim v pretekliku, vas lahko vsaj malo navda z upanjem, da se stvari vendarle po določenem obdobju izboljšajo).
Preberite še:
Otroci so vztrajni. Če nam to ni všeč, pravimo, da so trmasti
Brez uspeha
Tudi moja hči, je neprekinjeno jokala in se nenehno pritoževala. Nikoli ni govorila z normalnim tonom, ampak je vedno kričala. Poskusila sem vse, da bi jo pomirila, a brez uspeha.
Kmalu sem ugotovila, da je ves moj trud pravzaprav kontraproduktiven. Nič ni delovalo, jaz pa sem bila vedno bolj utrujena in celo izčrpana.
Vedela sem sicer, da z njo ni nič narobe, tako v zdravstvenem smislu (čeprav vam svetujem, da se posvetujete z zdravnikom, če opazite pri svojem otroku spremembe, ki so velike in ne veste, kako bi jih pojasnili).
Potem pa se je zgodilo.
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
Ustvarite vodnjak miru
Nekega popoldneva sem sredi hčerkinega joka začela moliti zdravamarijo. Cviljenje ni čudežno prenehalo, toda jaz sem se končno počutila svobodno. Ne vem, kako bi to pojasnila, ampak z molitvijo sem lahko bila prisotna ob svoji hčerki, hkrati pa nisem bila ujetnik njenega razpoloženja in muh.
Z ustvarjanjem t. i. vodnjaka miru sem počasi začela spreminjati vse, kar se je dogajalo s hčerko.
Spremembe so bile seveda postopne. Hči se ni z danes na jutri spremenila, ampak me je na primer začela bolj poslušati. Še vedno kdaj zakriči in zavpije “ne”, vendar se uči, da naredi, kar ji rečem. Joka in topota z nogami, a se čez nekaj časa ustavi, pride de mene, me poljubi in reče: “Mamica, žal mi je.”
Zato vam svetujem, da globoko vdihnete in se ne prepustite malodušju, saj ni razloga za paniko.
Obstaja veliko literature, ki nudi koristne nasvete otroških psihologov in tudi če se vam bo zdelo, da nič ne deluje, imejte v mislih, da to obdobje ne bo trajalo večno. Dihajte globoko in zmolite zdravamarijo. Preživeli boste tudi to obdobje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
4 razlogi, zakaj se je otrokom vredno opravičiti
Preberite še:
5 načel pozitivne komunikacije z vašim otrokom
Preberite še:
6 stavkov, ki jih ne smete reči otroku
