Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sre, 28. oktobra |
Sveta Simon in Juda Tadej
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Preizkušnja vdovstva s petimi otroki: "Pomagalo je, da sem dala žalost iz sebe"

WEB 3 IDA RUS

Lojze Grčman - objavljeno 30/09/20

Z Ido Rus od bridke osebne preizkušnje do strokovnega pogleda na koronsko krizo

Ida Rus je pediatrinja in mama petih, zdaj že večinoma odraslih otrok, ki je pred osmimi leti ovdovela. “Vera zame pomeni, da se lahko v vsaki situaciji nasloniš na Boga,” razmišlja gostja našega intervjuja, ki je med drugim okusila tudi delo v misijonu.

Imate pet otrok, za katere skrbite sami. Mož vam je umrl pred osmimi leti. Kako ste se s tem soočili, kako pobirali, na koga ste se oprli?
Mož je umrl v nesreči na morju. To je dogodek, ki te premakne, spremeni življenje. Ni se bilo enostavno soočiti z izgubo nekoga, s katerim sem bila tako povezana. Prvo leto sem živela s prav fizično bolečino, kot bi bila ves čas pod nekim pokrovom. V tistem času mislim, da so bili tudi otroci prikrajšani za marsikaj. Imela sem občutek, da so si želeli živeti čim bolj normalno.




Preberite še:
Mož je hudo zbolel. Kako mu lahko pomagam?

Dvakrat sem se udeležila duhovnih vaj v Ignacijanskem domu pri sv. Jožefu. Povezala sem se z ljudmi, ki so izgubili moža, ženo, otroka. Veliko mi je pomagalo, da sem dala žalost ven iz sebe.

Spomnim se dogodka, ko sem kmalu po moževi smrti smo šla na sprehod s prijateljicami, ki so govorile o marsičem, kot da mene ni zraven. V meni pa je vedno bolj rasla napetost, dokler nisem izbruhnila: “Me lahko vsaj vprašate, kako se počutim jaz?” Povedala sem, da mi je na smrt hudo, kako mi je težko voditi otroke, skrbeti za vse …  Veliko mi je pomagalo, da sem dala žalost ven iz sebe.


IDA KEELING

Preberite še:
Da bi se spopadla s smrtjo svojih sinov, je začela teči. Danes jih šteje 105 in to še vedno počne!

So vas obhajali dvomi?
Ne glede na to, da sem verna, so me začenjale spreletavati misli, kaj če je po smrti le en velik nič in je onostranstvo iluzija. Prva misel, ko sem prišla do mrtvega moža je sicer bila: “Franci, ti si že šel čez prehod, ki mene in nas še čaka.” Znašla sem se v eksistencialni krizi. Nekoč, ko mi je bilo res hudo, sem odprla knjigo sv. Favstine Kowalske.

Tudi ona se je nekoč počutila prazno, brez občutka Božje prisotnosti. Rekla je: “Bog, če si, mi daj čutiti tvojo prisotnost. Ne morem si več pomagati s svojimi močmi.” Ko se je predala, je v sebi začutila prisotnost Živega Boga. Ko sem to prebrala, sem tudi jaz v sebi začutila neverjeten mir, pogum in milost, začutila sem Boga. Pobrala sem se in bilo je lažje. Z veseljem pričujem, da Bog pomaga, če se nehaš opirati le na svoje moči in se prepustiš.

Kako so si med sabo pomagali otroci in kako so izgubo sprejeli oni?
Vsak po svoje. Najmlajša je bila takrat stara pet let. Ni se še mogla veliko izražati o tem. Največ sva se pogovarjali z najstarejšo. Fantje pa so se precej zaprli vase. Eden od sinov mi je celo rekel, da se mu zdi, kot da oče ne bi nikoli obstajal. To me je zelo bolelo. Čez pet let pa je začel zbirati njegove fotografije in govoriti o očetu. Očitno je tedaj odžaloval.

WEB 3 IDA RUS LEBEN
OSEBNI ARHIV

V letu po moževi smrti sem sinu nekoč govorila, kako mi je hudo, ko vidim pare, predvsem starejše, in tedaj še bolj čutim svojo osamljenost. Odgovoril mi je zelo modro: “Mami, prav in normalno je, da si žalostna, ni pa treba, da se smiliš sama sebi.” To je bila zame velika šola.

Pozneje, ko sem se kdaj začela smiliti sami sebi, sem se spomnila na številne ljudi, ki jim gre bistveno slabše kot meni. Če gledam s hvaležnostjo na vsa leta, ki sva jih z možem preživela skupaj, je veliko lažje.


ARCHANGELS

Preberite še:
Sveti nadangeli – več kot le Božji odposlanci

Že devet let podpirate akcijo Karitas Z delom do dostojnega življenja. Po moževi smrti pa se je pri tej podpori izkristalizirala še posebna simbolika. Pomagate vdovi s petimi otroki.
Dar, ki sva ga začela namenjati z možem, ni bistveno vplival na najin proračun. Za to ženo v Burundiju pa je predstavljal mesečno plačo, da je lahko preživela svojo družino. Vsako leto dobivamo poročila, kako gre ljudem, ki jim namenjamo podporo. Ti niso vedno isti, saj družine, ki se postavijo na svoje noge, podpore ne potrebujejo več.


WEB 3 ROMANA TURK DEMENCA

Preberite še:
Romana o očetovi demenci: “Najbolj me skrbi, da me ne bi spoznal”

V misijone ste se podali tudi sami, in sicer z dvema hčerkama. Kako se je en mesece življenja na Madagaskarju pri misijonarju Janezu Krmelju dotaknil vašega osebnega in poklicnega življenja?
Septembra 2018 smo se na Madagaskar odpravile s starejšo hčerko, ki je bila takrat v četrtem letniku medicine, njeno cimro, ki je bila takrat že mlada zdravnica, in mojo mlajšo hčerko, ki je bila tedaj stara 11 let.  Zame je bilo to zelo bogata izkušnja.




Preberite še:
“Starši smo pogosto zelo zaščitniški in prevzemamo vloge, za katere nismo usposobljeni”

V dispanzerju smo prihajale v stik s preprostimi ljudmi in njihovimi stiskami. Delo je bilo podobno kot pri nas, po svoje celo enostavnejše, saj mi ni bilo treba uporabljati računalnika, na katerega sedaj v svoji ambulanti vsaj dve tretjini svojega delovnika tipkam. Težko pa je bilo sprejeti situacije, ki bi jih bi v Sloveniji zlahka rešili, tam pa smo bile popolnoma nemočne.

Srečevali smo se s stiskami žena, ki jim je ob porodu umrl otrok, saj je umrljivost dojenčkov tam še vedno zelo velika. Zaradi tega možje potem tudi zapustijo svoje žene, saj nekateri verujejo, da so preklete. Pri 18-letnici smo odkrili sladkorno bolezen in zbrali denar, da se je šla z družino zdravit v sosednje mesto.  Kasneje smo izvedele, da ni preživela … Veliko je bilo podobnih primerov, o katerih še danes pogosto premišljujem.

Prizori iz ordinacije na Madagaskarju:

Pedro Opeka, s katerim smo se kar dvakrat uspeli srečati, je povedal: “Kdor ima tisto najnujnejše potrebno, kdor lahko zakonito dela, da se lahko do sitega naje, obleče, poskrbi za svoje zdravje, živi v zdravi hiši, pije pitno vodo, šola otroke, lahko živi človeka vredno življenje.” in še: “Živimo z dobrinami, ki smo jih pošteno zaslužili, vendar ne pozabimo na bližnjega.” Pedro Opeka je mnogim Malgašem povrnil dostojanstvo.




Preberite še:
Prigode iz misijonov. V potoku je obtičal, naložen s petimi tonami riža

Kljub vsej bedi sem na Madagaskarju dobila vtis, da so ljudje stalno nasmejani, živijo neko umirjeno življenje. Mi imamo veliko preveč dobrin. V stranišče spuščamo čisto vodo. Omaro imam polno oblek, police v trgovinah so polne. Po vrnitvi iz krajev po svetu, podobnih Madagaskarju, najbrž marsikdo podobno razmišlja. Sem pa prepričana, da bo v vseh teh krajih zaradi epidemije revščina še večja.

Kako lahko pomagamo z akcijo Z delom do dostojnega življenja?

Na afriškem podeželju družine pogosto nimajo niti toliko zemlje, da bi lahko pridelale dovolj hrane za preživetje družinskih članov, priložnosti za druga dela pa so redke. Da bi pomagali tem najrevnejšim družinam, da se izkopljejo iz najhujše revščine, so pred desetletjem na Slovenski karitas začeli zbiranje trajnih mesečnih prispevkov v okviru dobrodelne akcije Z delom do dostojnega življenja, ki družinam v Afriki omogočajo, da z lastnim delom in zaslužkom lažje preživijo svoje družine in dostojneje živijo. Več o akciji pa na karitas.si.

Ozriva se k vašemu poklicu. Ste pediatrinja z dolgoletnimi izkušnjami. Pred kratkim smo v medijih zasledili študijo o skrb zbujajočem upadu gibalnih sposobnosti otrok zaradi karantene. Lahko dva meseca res pustita tako močan pečat, morda celo za vse življenje, če bi se stanje ponovilo, kot svarijo nekateri?
Pogovarjala sem se s profesorjem Jankom Strelom, s Fakultete za šport, ki je med drugim odgovoren za športnovzgojni karton. Dejal je, da so pred letošnjimi analizami domnevali, da bo padec vrednosti meritev manj očiten,  a jih je dejansko presenetilo,  do kakšnega upada je prišlo v tem letu.

OSEBNI ARHIV

Te meritve potekajo že 40 let, zdajšnji rezultati zelo odstopajo navzdol. Debelih otrok naj bi bilo za 20 odstotkov več, za 20 odstotkov so padle vrednosti pri vzdržljivostnih testih. Pri teku na 600 metrov se je na primer pokazalo, da otroci tretjega razreda tečejo tako kot tisti v prvem.  To gre gotovo pripisati okoliščinam, povezanim s koronavirusom. Upad je očiten predvsem pri otrocih do 10 let. Gibanje pri njih je zelo bistveno. Že tri tedne nedejavnosti mišice lahko te zelo uplahnejo. To vidimo na primer pri poškodbah kolen, ko stegenske mišice že v treh tednih uplahnejo kar za nekaj centimetrov.

Pri družinah, ki imajo vzorec stalnega gibanja, padec najbrž ni bil tako izrazit, posebno pri otrocih na podeželju. Pri 80 odstotkih družin pa je ostajanje doma gotovo pustilo posledice.


Ločila

Preberite še:
Ločila sta se, potem pa je prišlo vprašanje: “Bi poskusila še enkrat?”

Gre za krivdo staršev?
Starši menijo, da je dovolj, če gredo z otrokom na sprehod. Ni. Treba je skrbeti za aktivnost, pri kateri se zadihaš, pri kateri naraste srčni utrip. Na primer hoja v klanec ali tek. Tega je bilo premalo. Ukrepi, da so zapirali Veliko planino ali parke, da ljudje niso mogli teči, so bili zgrešeni. Upam, da se to ne bo ponovilo.

Slovenija ima veliko naravnih možnosti, kjer je rekreacija mogoča ob zadostnih razdalji. Škoda je, da bi ostajali doma, več jedli in se manj gibali. Nastali so tudi dobri programi za vadbe doma, a ni enake motivacije kot v šoli. Starši prihajamo pozno domov. Koliko nas gre popoldne ven na aktivnost? Sploh zdaj, ko bo tema bolj zgodaj?

Kako ste za gibanje in zdravo življenje poskrbeli pri vas doma?
Živimo v hribih nad Polhovim Gradcem. Z možem sva vztrajala, da otroci hodijo peš v šolo. Tri kilometre z nekaj klanci. Problem sodobnih staršev je, da otroke povsod vozimo. Tudi če je razdalja kilometer ali celo manj.

Meni gibanje veliko pomeni, mi je kakor ventil za vse napetosti v službi. Sedaj, ko so otroci že odrasli, sem vesela, da jim je veselje do gibanje ostalo.




Preberite še:
Diagnoza: rak. Kako sem se spopadla s to situacijo?


EXORCISM

Preberite še:
Kaj doživljajo ljudje, ki so izpostavljeni eksorcizmu? To je Irmina zgodba


WEB 3 ROMANA TURK DEMENCA

Preberite še:
Romana o očetovi demenci: “Najbolj me skrbi, da me ne bi spoznal”

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Tags:
intervju
Top 10
father and daughter
Cerith Gardiner
Fotografije očeta in hčere skozi leta, ki so ...
NEWBORN
Lucija Čakš
Če teh imen ne boste uporabili, vam bodo otro...
web 3 martin golob
Lojze Grčman
Martin Golob in njegovi kartonasti "župljani"
MAXINE AND JAKE YOUNG FAMILY
Tina Martinec Selan
Neverjetna zgodba para, ki je po petih otroci...
avgustin irena maucec
Lojze Grčman
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: "Nik...
GABRYSIA, KLARA, ROBERT
Dominika Cicha
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil do...
KSIĄDZ
p. Primož Jakop
Se duhovnik sme zaljubiti?
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.