V zadnjih letih svojega življenja se ata nikakor ni več trudil, da bi nam odraslim otrokom kaj dopovedal, nas poskušal popravljati, ali svetovati, kaj šele, da bi nas opominjal. V sebi je nosil le eno željo: da bi nam bil blizu.
Enkrat samkrat pa se spomnim, da sem iz njegovih ust slišal resen opomin. Bilo je sredi poletja in z ženo sva se odpravila v hribe, za spremembo sama, brez otrok.
Preberite še:
10 zapovedi zrelega očetovstva
Zelo dobro je poznal neoznačene poti po tistih hribih in planinah, ki jih je sam že večkrat prehodil. Zato sem se pri njem dobro opremil z vsemi informacijami, kje je treba biti pozoren na razne kamne, prelaze in melišča, da se ne bi izgubila v brezpotju.
Ob svitu sva krenila in zgodaj popoldan sva bila že tudi nazaj. Imela sva v mislih, da bi preostanek dneva izkoristila še za razne druge opravke. Ponosna sva bila, da nama je uspel podvig po brezpotju v visokogorju. Ata pa me je resno pogledal in rekel le: “Tako se po hribih ne hodi.”
Preberite še:
“V hribih se lahko dobro počutiš le, če v dolini nimaš težav in slabe vesti”
Seveda on – vampež, kot si je sam rekel, ne bi mogel hoditi s takim tempom. Pa ni šlo za to, kakšen tempo kdo zmore. On ni nikoli šel, da bi hribe osvajal, ampak občudoval. Iti v hribe je zanj pomenilo, da se je naužil lepote, vonjal rože, prešteval gamse in sedeč v travi sebi in svojim najdražjim pripravil malico z najboljšo slanino. Nikamor se mu ni mudilo. Hribi so bili zanj košček raja, ki govorijo o svojem Stvarniku. Tam je bil z Njim na ‘ti’.
V istem duhu razumem okrožnico papeža Frančiška Hvaljen, moj Gospod, v kateri nas opominja, da se mora človeštvo spreobrniti v odnosu do narave. V glavnem se vsi zavedamo, da sedanji izkoriščevalski odnos do narave ne more več dolgo zdržati, kajti narava ne pozna odpuščanja in se nam že maščuje.
Preberite še:
“V naravi, umaknjena od vrveža, spoznavam veličastvo Boga, Stvarnika vsega tega”
Osnovno vprašanje je, kje in kako začeti s spremembo. Medtem ko nekateri prisegajo na znanost in razvoj, drugi na čisto, ‘okolju prijazno’ energijo, spet drugi na raziskave, je papež izjemno jasen: prvi in nujen korak je, da začnemo znova kontemplirati naravo kot delo Stvarnikovih rok.
Papeževa okrožnica je kot očetov opomin človeštvu. In upam, da ni zadnji, kajti čas se izteka in nič ne vemo, koliko nam ga je še naklonil naš sicer usmiljeni Oče.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Trije napotki za ekološko spreobrnjenje
Preberite še:
Kaj nam je sveto? Življenje, družina, narava, moč?
Preberite še:
“Če vsak vidi le sebe, bližnjega pa ne, smo kot družba umrli”
