Štajerec v Posavju. Mitja Markovič že 15 let deluje v župniji Krško – Videm ob Savi. Številni ga poznajo po prenosih svetih maš na spletu, župljani pa tudi po dodelanih in izvirnih katehezah ter drugih vsebinah na YouTubu. “Včasih me zjutraj prevevajo dvomi, vprašanja, ampak nato Bogu rečem, naj bo vse v Tvojo slavo,” pravi.
Preberite še:
Če ne ubogaš, lahko hitro narediš zdraho in postaneš zdrahar
Odzivov na maše, ki ste jih tako v prvem valu kot tudi zdaj v drugem in vmes prenašali prek spleta, je bilo ogromno. Lahko z nami delite nekaj najbolj zanimivih?
Nekateri mladi iz župnije so mi ob začetku spomladanskega zaprtja “namignili”, da bi si zelo želeli prenosa svete maše iz domače cerkve. To se mi je zdelo kar nazorno znamenje, kaj Bog od mene pričakuje. Torej je moje delo na tem področju “odziv”, odgovor. Sicer pa – odzivi so dragoceni. Vesel sem, da je nekdo začutil nekaj lepega, morda spodbudnega oziroma da je seme padlo v njegovo srce. Najdragocenejši pa so odzivi zato, ker potrjujejo, da smo občestvo.
Seveda to ni enako občestvo, kot če bi sedeli skupaj. A so v našem župnijskem glasilu številni omenili, da so se v času karantene čutili celo bolj povezane. Ko se po stresnem dnevu usedeš ob prenosu svete maše in pomisliš, da smo zdaj skupaj zbrani v molitvi … V resnici gre za neke vrste duhovno občestvo.
Kako čutite, če sploh, da ljudje ločujejo med mašo s prisotnostjo – torej med pristnim občestvom zbranih – in prenosom po spletu?
Mislim, da je bilo do naših vernikov v zadnjem času glede tega nekaj podcenjevalnega odnosa. Vsak katoličan, ki mu je maša dragocena, ki živi iz nje, zelo jasno in nazorno ve, kaj pomeni maša v živo, kaj pa prenos. In da je med enim in drugim pomembna razlika. Spomladi je bilo ogromno ljudi hvaležnih za prenose svetih maš, redno so prisostvovali prenosom, hkrati pa marsikdo v isti sapi reče: škoda, da so cerkve zaprte. Ni enako.
Verniki, ki živijo iz zakramentov, vedo, da maša v cerkvi, z obhajilom ni enaka kot po spletu. A ko ni druge možnosti, je še kako dragoceno, da imamo tehnične danosti. Hvala Bogu, da nam te omogočajo priložnost, da se na tak način povežemo v slavljenju Boga.
Preberite še:
Svete maše v živo na spletu, radiu in televiziji. Kje in kdaj?
Kaj pa tisti bolj oddaljeni?
Prenosom so se pridružili tudi številni, ki niso tesno povezani z župnijo in redko prihajajo v cerkev. Pri njih torej ne gre za izbiro med mašo ali spletnim prenosom maše, ampak med prenosom maše ali ničemer. Če so na tak način – ob spremljanju prenosa – začutili vsaj nekaj bližine Boga, njegovo tolažbo … Glede tega lahko rečem le – hvala Bogu.
Preveč razmišljamo le o idealih. O tem sem razlagal tudi na pastoralnem tečaju. Bog nam je med epidemijo pokazal med drugim prav to: misijonska dežela smo. Dopovejmo si to že enkrat. Ni dovolj, da razmišljamo zgolj o nekaj odstotkih idealov, ampak tudi o vseh ostalih, ki so tudi Cerkev. Četudi se nam zdijo “oddaljeni”. Dobro, koristno in vredno je tudi tisto, kar ni popolno.
Ste bili od nekdaj “digitalen” tip?
Tehnika mi je blizu že od najstniških dni. Danes na tehniko gledam kot na zmogljivo in koristno orodje. Tudi duhovniku. Spomladi so se cerkve zaprle, prav tako veroučne učilnice in druge dejavnosti … Začutil sem, da tu Bog od mene nekaj pričakuje. Prinesti svojim bratom in sestram ščepec Duha. Pa tudi nekaj vedrine. To sem začutil kot svoje poslanstvo in vzel kamero. Začetki so bili okorni, nato pa se človek marsičesa nauči.
Žal tudi preko bolečih napak. Za velikonočno tridnevju sem pripravljal obsežno katehezo. Simboliko velike noči sem razlagal z ognjem in navdušenjem. Po eni uri pa ugotovim, da nimam vklopljenega mikrofona. Bilo je kar grozno. 🙂
Poleti ste pripravili tudi spletni oratorij. Kakšen odmev je doživel?
Kmalu je postalo jasno, da oratorija za 200 otrok in 50 animatorjev, kolikor se nas običajno zbira, na varen način ne bo mogoče izpeljati. Sovoditeljem oratorija se je porodila ideja, da bi ga izpeljali v obliki oddaje. Nad idejo so bili hitro navdušeni animatorji, tudi sam sem jo takoj posvojil.
Priprav smo se z mladimi lotili z velikim žarom. Tehnika, improviziran studio, kostumi … Pa ne gre le za tehnične reči: pripravljali smo molitve, katehezo, oblikovali scenarije … To je bil dragocen proces tudi za animatorsko skupino. Projekt nas je okupiral za ves mesec.
Preberite še:
Svetnik Oratorija 2021 je … svetnik v jeansu in supergah!
Včasih me zjutraj prevevajo dvomi, vprašanja, ampak nato Bogu rečem, da tako ali tako delam v njegovo slavo. Mladim in samemu sebi vselej pravim: kar človek naredi z ljubeznijo, dobro voljo, ne ostane brez blagoslova – tudi, če ni popolno. Morda blagoslov ne pride v obliki, ki jo jaz pričakujem, pride pa. In tudi naš oratorij ni ostal brez blagoslova.
Covid tudi Cerkev spravlja v popolnoma nov položaj. Mnogi zdaj še bolj govorijo o krepitvi “domače Cerkve”, torej družine kot osnovne celice Cerkve. Kje vidite poti, da boste prišli nasproti ljudem, družinam?
Včasih se preveč na hitro potolažimo, pomirimo s pojmom “domače cerkve”. Precej se srečujem z župljani. Vem, kako živijo, s katerimi stiskami se srečujejo. Glede vloge vere in njenega prakticiranja obstaja široka paleta družin. Predvsem z ozirom na osebno izkušnjo vere očeta in mamice.
Nekaj je, hvala Bogu, takih, ki živijo iz krščanstva, ki so zakoreninjeni v veri. Ti so zares “domača Cerkev”. Take družine so že minulo nedeljo – prvo, ko je bilo mogoče tudi znotraj novih omejitev priti k svetemu obhajilu – prišle po prenosu svete maše k svetemu obhajilu. Na koncu svete maše sem jih k temu povabil in – glede na to, da je bilo prvič – nisem resno računal, da bodo res prišli. Pa so prihajali. Celo uro.
Torej družine, ki živijo iz krščanstva, ki čutijo to kot veliko dragocenost, želijo na simpatičen, privlačen in prepričljiv način to predati tudi svojim otrokom. Skupaj molijo. Praznujejo krščanske praznike. Veliko naših pogovorov – tudi večina aktualnih škofovskih navodil – se nanaša v resnici na ta krog družin.
Preberite še:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Katere skupine vernikov še spadajo v to vašo “klasifikacijo”?
Govorim za svojo župnijo. Ni nujno, da je vzorec reprezentantiven. Zgoraj opisanim sledi širok krog družin, ki jim je krščanstvo dragoceno, a se ne čutijo dovolj suverene, da bi ga posredovale otrokom, ali pa se jim zdi, da ne znajo ali si tega preprosto ne upajo. Krščanstva ne znajo vključiti v družinsko življenje.
So pa te družine zelo hvaležne za marsikaj, kar se v župniji pripravi. V zadnjih letih smo med drugim dajali velik poudarek na primer šmarnicam. Imamo jih celo dvakrat na leto, maja in oktobra. Bogoslužja so zelo pripravljena: sodelujejo animatorji, starejši veroučenci sodelujejo v dramski igri, otroci berejo prošnje, odrasli pripravljajo drugo sodelovanje, ob kitari veselo pojemo …
Preberite še:
“Kar zaboli me, ko slišim kritiko čez mladino, ki se po birmi odvrne od vere”
Govorimo torej o širšem krogu družin, ki ne znajo na tak način kot tisti najbolj “prepričan” krog v svoj družinski utrip praktično vključiti krščanstva. Sami o sebi verjetno ne bi upali reči, da so “domača Cerkev”. A gredo na romanje. So pri verouku. Radi sprejmejo in podprejo vse, kar zanje pripravimo v župniji. Nekateri se v pripravo programov tudi sami vključujejo. Mnogi njihovi otroci so pri skavtih, na oratoriju …
Se kdaj zgodi, da otroci “potegnejo” starše v cerkev?
Tu je še tretje, tudi široko polje krščanskih družin, ki pa krščanstvo sprejema kot del izročila. Otroke so dali h krstu, ker se to spodobi ali jih je spodbudil nekdo od sorodnikov. Kar pripravljamo v župniji, takšni starši doživljajo kot eno prostočasnih dejavnosti za njihove otroke. Verouk je krožek, sveto obhajilo in birma spadata zraven. Na te družine ne smemo gledati zviška, niti nanje pozabiti.
Razumeti moramo, da so vero pač prepoznali do določene mere. Da, normalno se nam zdi, da odrasel kristjan svojo vero posreduje otroku. A v tem tretjem polju družin se marsikdaj dogaja tudi obraten proces. Mnogi starši zelo cenijo, ko vidijo, da smo v neko dejavnost, projekt, srečanje vložili veliko truda. Staršem preprosto veliko pomeni, ko se nekdo potrudi za njihove otroke. Drži, to je daleč od ideala “domače Cerkve”, ampak kaj bomo rekli? Jaz pravim: hvala Bogu!
Preberite še:
“Rad bi, da sta otroka ‘fer'”
Lahko delite še kako s to skupino povezano prigodo iz župnije?
Že vrsto let se trudimo tudi prvo sveto spoved pripraviti kot praznik. Ker je praznik Božjega odpuščanja. Velikokrat se zgodi, da je le nekakšen “privesek” slovesnosti prvega svetega obhajila. Mi pa prvo sveto spoved pripravimo vsaj en teden ločeno od obhajila. Poskrbimo za praznično sobotno dopoldne: kateheza z animatorji, poseben poligon, izpraševanje vesti, izdelamo si spominek, ki otroke spominja na praznik. Zadnji del je agape.
Zakurimo ogenj, na njem najprej sežgemo liste, kjer smo imeli zapisane svoje grehe, ker zdaj jih pač ni več. Nato pa si na istem ognju spečemo hrenovke. Bog zna tudi iz nečesa slabega narediti nekaj dobrega, kajne? Na ta del povabimo tudi starše. Starši vidijo, da so otroci veseli, povejo jim, kaj smo počeli. In mnogi starši so za to hvaležni. Hvala Bogu! Res je: Jezusa še ne doživljajo kot svojega odrešenika, ampak v naših prizadevanjih vidijo nekaj lepega. Kaj pa naj počnemo drugega, kot da sejemo? Bog pa je tisti, ki daje rast.
Preberite še:
Fotografije očeta in hčere skozi leta, ki so navdušile splet
Preberite še:
Svetopisemski citati, ki vam bodo v teh težkih časih prinesli mir
Preberite še:
“Ob očetovi smrti sem spoznala moč vstajenja, odpuščanja”
