Ko so zdravniki na polovici nosečnosti s pomočjo ultrazvoka ugotovili, da ima najin sinček resne nevrološke spremembe, “sva imela to srečo”, da je bil po zakonu še čas za splav. Za poseg, kot to lepo imenuje zdravstvena stroka, se kljub temu nisva odločila“Vam ni žal?” je z razorožujočo odkritostjo vprašala zdravnica na kliniki. “Bi se po vsem, kar ste prestali, še enkrat odločili enako?” je še naprej drezala in spraševala.
Naša zgodba se res lahko zdi nesmiselna. Izgubljeni skoraj dve leti življenja. Toliko nepotrebnega trpljenja. In še nobenega srečnega konca (v nadaljevanju boste spoznali, zakaj). Konec koncev bi se temu lahko izognili …
Preberite še:
Njena babica je mamo nagovarjala k splavu. Toda zahvaljujoč Mariji se je zgodil čudež
Predlog za splav
Ko so zdravniki na polovici nosečnosti s pomočjo ultrazvoka presodili, da ima najin sinček resne nevrološke spremembe, “sva imela to srečo”, da je bil po zakonu še čas za splav. Številni so naju nagovarjali k temu. Z mislijo na naju – tako mlada, naj ne trativa svojega življenja; in z mislijo na najinega otroka – ne obsodimo ga na trpljenje in vegetiranje. Pravzaprav, je bila skrb zdravnikov delno utemeljena – midva sva čutila, da se nama podira svet, toliko načrtov in sanj vendar … In najin sinček … kako hudo mu bo na svetu.
Za poseg, kot to lepo imenuje zdravstvena stroka, se kljub temu nisva odločila – ker je ta, ki so ga nekateri označili za “rastlinico”, za naju imel glavico, ročice, bijoče srčece in je bil najin ljubljen sinček.
Preberite še:
Spontani splav: mojega otroka Bog ljubi – in ljubil ga bo večno
Naše življenje se je vrtelo okrog njega
Marko ni živel dolgo. Manj kot dve leti. Veliko dni je preživel v bolnišnici. Eno leto pa v domačem hospicu za otroke. Naše življenje se je vrtelo okrog njegove bolezni. Na srečo je najpomembnejše vedno očem nevidno. Ko je torej zdravnica na kliniki po Markovi smrti vprašala, ali mi je žal, da sva se tako odločila in dovolila, da se je rodil, sem brez obotavljanja odgovorila: Ni mi žal!
Ni mi žal … ker je Bog izbral to, kar je v očeh sveta nespametno, da bi sramotil modre, izbral je to, kar je šibko, da bi ponižal močne. Marko nas je s svojo tiho prisotnostjo učil, kaj je prava ljubezen. Ničesar ni dajal v zameno, le bil je in učil.
Učil je ponižnosti – vsak dan sva morala premagati izčrpanje in malodušje, da sva lahko skrbela zanj. Učil je potrpežljivosti – ker je bil vsak dan razdeljen na naslednje hranjenje in odmerjanje zdravil. In učil je veselje – kajti ko so nastopili trenutki relativnega miru, smo jih skušali kar najbolje izkoristiti.
Preberite še:
Rojena za večnost: mala svetnica Elena
Ljubezen v bolezni in zdravju
Ni mi žal … ker vem, da sva storila vse, kar ponuja današnja medicina, da bi pomagala svojemu otroku. Ko je zmanjkalo načinov, za reševanje njegovega življenja, sva mu zagotovila odlično paliativno oskrbo, ki je lajšala bolečine. Ko pa je prišel tisti najtežji trenutek, je naš kraljevič, obdan z najbližjimi in brez trpljenja, zajel svoj zadnji dih.
Ni mi žal … ker sem se prepričala, da imam ob sebi super moža, ki mi v življenjskih bitkah stoji ob strani. Ki se, brez da bi trpel njegov moški ponos, lahko spremeni v domačega negovalca in se ne boji katetrizacije, klistiranja in vstavljanja sond. Ki je skupaj z mano bdel pri postelji bolnega sinčka in se izmenjeval pri bolnišničnem dežuranju. Bil je v zdravju in bolezni. Zdi se tako očitno. Toda večkrat sem v bolnišnici naletela na mame, ki so se same borile za bolnega otroka, ker se je oče ustrašil in pobegnil …
Preberite še:
Zasvojen s pornografijo je dopustil splav svojega otroka
Ni mi žal … ker je moja triletna hčerka dobila ogromno lekcijo empatije. Vem, da ji je bratova bolezen ukradla del otroštva. Vem, da je morala, na žalost, prezgodaj odrasti. Toda danes mi srce zapoje vsakič, ko opazim, s kakšno ogromno skrbnostjo opazi otoka, ki je žalosten ali joka. In ko sliši zvok reševalnega vozila, ponavlja, da gre morda za bolnega otroka. Upam, da bo od doma odnesla, da je treba za bolne in nemočne skrbeti; da se bo morda, ko bova midva starejša in bova potrebovala pomoč, spominjala časov, ko sva skrbela za njenega bolnega brata.
Marko, moli za nas!
Ni mi žal … ker ona že ve, kaj so nebesa. Verjetno bolje kot večina odraslih. Vsem pove, da je kraj, kjer ni bolezni in trpljenja. In da je njen bratec tam skupaj z angeli. Z otroško samozavestjo k njemu moli za zanjo pomembne stvari – za sneg ali pa da ne bo imela več prehlada in bo šla spet lahko v vrtec.
Ni mi žal … ker ima moja družina svojega zasebnega svetnika. Vsak od ljubljenih ima s seboj njegovo fotografijo, hiša pa je polna njegovih relikvij. In vse stvari zgoraj urejam po Markovi priprošnji.
Ni mi žal … ker čeprav pokopališče ni najboljše mesto za obiskovanje sina, vsaj imam mesto, kamor lahko grem in se po človeško potožim, zjokam in kričim, da je svet slab in da ga tako zelo pogrešam … In vem, da bi številne matere, ki so svojega otroka izgubile na začetku nosečnosti, res želele imeti tako mesto.
Preberite še:
“Z Ellino smrtjo je izginilo upanje, prišla je samo neverjetna bolečina”
Ni mi žal … ker imamo zdaj še večjo motivacijo, da postanemo sveta družina, da se bomo v prihodnosti srečali s svojim ljubljenim sinčkom.
Želim si, da na svetu ne bi bilo niti smrti, niti trpljenja. Jezim se na takšno ureditev sveta, toda jezi me lahko tudi, da je danes na primer ponedeljek in ne petek, ali to, da se zemlja vrti okoli sonca in ne obratno. Na žalost je svet tako ustvarjen. S tako ureditvijo se je treba strinjati. Beg pred resnico namreč vodi v frustracijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
Po poroki je “več veselja, sprehodov, dobrih večerov, a tudi butastih in manj butastih prepirov”
Preberite še:
Nauki svetih Ludvika in Zelije Martin o vzgoji otrok
Preberite še:
Dvakratno dvojno presenečenje: po dvojčkih se je par razveselil še dvojčic
