“Zelo cenim empatijo v vseh njenih pojavnih oblikah. Empatija v smislu, da se je človek sposoben vživeti v nekoga drugega in da malo pomisli, preden izreče prvo stvar in odreagira na čisto prvo žogo,” pravi priljubljena slovenska pevkaRadečanka Nuška Drašček je barvita, energična in odkrita ženska, ki se rada druži z ljudmi ter jih sprejema takšne, kot so. Je pevka, ki uživa v popularni glasbi, operi, šansonih, sodeluje pa tudi pri muzikalih in risankah. Poleg tega, da je šolana glasbenica in da je v pestri paleti glasbenih sodelovanj prejela že marsikatero glasbeno priznanje, pa je tudi prizadevna žena in mamica, ki se je med karanteno resno lotila poučevanja 10-letnega Luke in bila pri tem kar zahtevna, pravi.
Od kod njena nezlomljiva strast do življenja in odprtost do sočloveka?
Preberite še:
Preizkušnja, ki je spodrezala energično Tino: “Ne mine dan, ko se ne bi zahvalila za življenje”
Javnost vas vidi kot odprto, družabno osebo. “Dolgčas mi res ni,” ste dejali v nekem intervjuju. Znate dolgčas torej preobraziti v kaj bolj pozitivnega?
Če je človeku dolgčas, dobi dobro idejo, kako ga pregnati. 🙂 Sicer imam na urniku vedno ogromno projektov in me to precej zaposluje. Če pride do tega, da jih ni, se ne ustrašim. Znam uživati tudi v tem, da je dan malo bolj lenoben in da lahko v miru preberem kakšno knjigo. Ne hitim s preganjanjem dolgčasa, razen seveda, če se preveč dolgo vleče. Potem si zagotovo poiščem delo. Če ne drugega, je kdaj treba tudi pomiti okna. Slednje zagotovo spada med meni najmanj ljuba opravila. 🙂
Javnost vas zelo rada ne le posluša, temveč tudi gleda. Vaša energija je nalezljiva. Zdi se, da z lahkoto sprejemate vsakega človeka takega, kot je. Iz kakšnega stališča izhajate?
Poskušam imeti odprto glavo. Zelo veliko dam na energijo. Hitro začutim, s kom se bom ujela in s kom ne. Čeprav je veliko odvisno od dneva. Včasih se zbudimo bolj “našpikani” kot sicer. Na dolgi rok me intuicija ni prevarala in mi dobro služi.
Preberite še:
Največja preizkušnja mlade pevke: pet tednov v popolni tišini
Ne poslušam že izoblikovanih mnenj o človeku, dokler s tem človekom sama ne vzpostavim odnosa ali situacije. Ljudje smo navajeni na to, da “škatlamo” ljudi. Če jih že dajemo v predale, ne dajajmo gor pokrovov. Menim, da smo ljudje večplastna bitja in ne sodimo le v eno samo škatlo. Močno verjamem v načelo, da dobim to, kar dajem.
V mojem poklicu se niti ne uspeš prav dolgo se zadrževati pri enem človeku. Za dolgoročni odnos je potrebno, da sta si dva blizu v osnovnem načinu razmišljanja. Res pa je, da sem odprta do ljudi in nimam težav s sklepanjem poznanstev. A vseh ne morem vzdrževati v nedogled, za tisto mora biti nekaj več.
Ste na glasbeni sceni, ki je polna obsedenosti z videzom, željo po slavi, všečkih, uspeli najti prave prijatelje?
Nekateri izvajalci se s tem zelo obremenjujo, nekateri ne, odvisno od tega, kako gledajo na vse, kar pride zraven s tem poklicem. Jaz opravljam poklic, za katerega sem se šolala, izobraževala in za katerega se vsak dan učim ter obenem v njem neznansko uživam. Naj bo to v iskanju repertoarja, v raziskovanju v operi, popu, katerem koli žanru. Vse, kar pride zraven, je posledica, ne pa osnovni vzrok, zaradi katerega sem se lotila pevskega poklica.
Umetnikov s podobnim razmišljanjem je kar precej. Zlahka najdem somišljenike. Na sceni imam ogromno dobrih kolegov, s katerimi se super razumem, žal pa se z njimi ne moremo videti toliko, kot bi se radi. Vsi smo zasedeni s koncerti, zato težko podpiramo delo drug drugega, se pa ujamemo na nenapovedanih srečanjih na ulici ali skupnih koncertih. Takrat je vedno lepo. Slišimo pa se seveda po telefonu ali si pošiljamo pozdravčke prek sporočil.
Preberite še:
Ditka: Zaradi preobremenjenosti se je vame naselila praznina, ki mi je vzela vso ustvarjalnost
Katere lastnosti se vam zdi, da dandanes manjkajo? Kaj cenite?
Zelo cenim empatijo v vseh njenih pojavnih oblikah. Menim, da jo mora človek danes nujno gojiti. Empatija v smislu, da se je človek sposoben vživeti v nekoga drugega in da malo pomisli, preden izreče prvo stvar in odreagira na čisto prvo žogo. Seveda ni treba, da trezni razmislek traja nekaj dni, le toliko, da človek poskuša razumeti, zakaj je nekdo nekaj izjavil ali naredil. To nam manjka.
Rada imam odkritost, a to ne pomeni nesramne direktnosti. Ljudje to zelo radi zamenjujejo. Stvari se da povedati na popolnoma lep, sprejemljiv in nežaljiv način. Cenim tudi profesionalnost pri delu.
Ste v prvem valu karantene poučevali svojega sina?
Da, naš Luka je bil takrat v četrtem razredu.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Kakšna učiteljica ste?
Do sebe sem precej neizprosna, posledično sem taka tudi do drugih, kar se trudim oz. učim zmanjšati. Med šolo na daljavo sem morala pri sebi ozavestiti, da je sin star šele deset let. Tudi njega sem prosila, naj mi pove, če sem v razlagi prehitra ali če preveč zahtevam od njega. O tem sva se veliko pogovarjala. Šolo sva prilagodila najinemu ritmu in urniku. Vsak dan sva začela s telovadbo, potem je sledila pavza za malico in po njej vsi drugi predmeti.
Priznati moram, da sva tu in tam kako stvar izpustila. Zapisane stvari se mi včasih niso zdele logične, zato sva si poenostavila in si snov razložila tako, da sva pobrskala po enciklopediji ali po drugih virih. Učila sva se učiti se.
Povedala se mu, na kakšen način sem se učila jaz kot otrok, on pa je iz tega pobral tisto, kar mu je prišlo prav. Naučil se je filtrirati podatke, zaznati, kaj je pomembno, in podatke izpisati. To mu zna pozneje priti prav. Opazila sem, da jih v šoli ne učijo učiti se. V učbenikih uporabljajo besede oz. besedne zveze, ki niso vedno starostno prilagojene.
Se je poučevanja lotil tudi vaš mož?
Tudi on je delal od doma, zato je uspel pomagati pri šolanju na daljavo. Tu in tam sem si vzela prosto in je vajeti prevzel Miha, še posebej pri matematičnih zadevah, ki meni niso najljubše in jih on zna zelo praktično razložiti.
Preberite še:
4 kraljične iz karantene, ob katerih bo tudi vašim hčerkam lažje
Lani ste posodili glas glavni junakinji v risanki Ledeno kraljestvo 2. V njej nastopata dve ljubki deklici Elza in Ana. Ste si ob ogledu te risanke morda zamišljali sebe s kakšno “luškano” hčerkico ob sebi?
To bi bilo zanimivo, vsekakor. Predstavljam si, da bi bila verjetno doma popolnoma druga dinamika. Res pa je, da risanke nisem povezala s tem. Risanka je bila res čudovita, glasba pa fenomenalna. Moram reči, da sem bila zares vesela tega projekta, ki so mi ga ponudili.
Se še spomnite sebe kot deklice?
Od vrtca sem vedno pela, kjerkoli in kadarkoli. Doma znajo peti vsi člani družine, zato se je pri Draščkovih zares veliko vrtelo okrog petja. Moj nono je pel tudi v zboru. Na družinskih srečanjih smo vedno prišli do glasbenega dela. Spomnim se, da me je tudi med igranjem na igrišču v glavi vedno spremljala glasba. Imam tudi zelo močne spomine na vrsto glasbe, ki sem jo poslušala v določenih življenjskih obdobjih.
Preberite še:
“Neverjetno je videti, koliko veselja in življenja ljudje pokažejo ob glasbi”
Preberite še:
“Najpomembneje je, da vedno najdem čas za moža, pogovor in skupno molitev”
Preberite še:
Od nogometaša, ki so ga bogato plačali, do krščanskega raperja
