Pričevanje medicinske sestre, ki je svoje življenje posvetila skrbi za neozdravljivo bolne
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Bronnie Ware je medicinska sestra in avstralska pisateljica, ki je dolga leta svojega življenja skrbela za neozdravljivo bolne. Napisala je knjigo z naslovom Preden odidem: spremenjeno življenje zaradi sobivanja z osebami na pragu smrti, v kateri opisuje svoje spomine in kako se ji je življenje spremenilo ob stiku z vsemi obžalovanji bolnikov na smrtni postelji.
“Dolga leta sem delala na področju paliativne oskrbe. Moji pacienti so odhajali domov, da bi tam umrli. Z menoj so delili nekaj neverjetno posebnih trenutkov. Z njimi sem preživela zadnje tri do dvanajst tednov njihovega življenja.”
Preberite še:
Kaj ljudje na smrtni postelji najbolj obžalujejo
Od zanikanja do sprejemanja
“Ljudje občutno dozorijo, ko se soočijo z lastno smrtnostjo. Naučila sem se, da nikoli ne smemo podcenjevati človekove sposobnosti za rast. Nekatere spremembe so bile izjemne. Vsak od njih je, pričakovano, izkusil različna čustva: zanikanje, strah, jezo, obžalovanje, še več zanikanja in na koncu tudi sprejemanje. Kljub vsemu je vsak pacient pred odhodom našel svoj mir, prav vsak izmed njih,” je razkrila Bronnie.
Ko so jo vprašali o željah in obžalovanjih, ki so jih ljudje izrazili pred smrtjo, je na svojem blogu razkrila najpogostejše in tiste, ki so jo najbolj zaznamovale:
- Želim si, da bi bil pogumen in izbral življenje, v katerem bi bil resnično zvest sam sebi, ne pa tistega, ki so ga drugi pričakovali od mene
Ob koncu življenja je bilo to najpogostejše obžalovanje. Ko ljudje spoznajo, da se bo njihovo življenje kmalu končalo in se jasno ozrejo nazaj, se lahko hitro vidi, koliko sanj je ostalo neuresničenih. Večina ljudi ni uresničila niti polovice svojih sanj in je morala umreti z vedenjem, da je tako zaradi odločitev, ki so jih sprejeli – ali tistih, ki jih niso.
Preberite še:
Ko sem stala ob taščini smrtni postelji, sem za hip uzrla nebesa
- Želim si, da ne bi toliko delal
“To so omenili vsi bolniki moškega spola, za katere sem skrbela,” je povedala medicinska sestra. Zamudili so mladost svojih otrok in družbo svojih žena. Tudi ženske so izrazile to obžalovanje, a ker je večina bolnic iz prejšnje generacije, so v večini primerov ženske skrbele za dom.
- Želim si, da bi imel pogum izraziti svoja čustva
Mnogi ljudje so zatrli svoja čustva, da bi ohranili mir z drugimi. To je vodilo v sprijaznjenje s povprečnim obstojem in nikoli niso postali to, kar so v resnici bili sposobni postati. Številne bolezni so se razvile prav zaradi te grenkobe in zamere, ki so ju nosili s seboj.
Preberite še:
Pismo, ki bi ga morala prebrati vsaka ženska, ki je izgubila svojega moža
- Želim si, da bi ohranil stike s prijatelji
Pogosto mine več tednov okrevanja, da se zares zavejo vsega dobrega, kar prinašajo stari prijatelji, in velikokrat jih ni več mogoče najti. Bolniki so bili tako zaposleni z lastnim življenjem, da so z leti pustili, da so ugasnila zlata prijateljstva.
- Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši
To je presenetljivo zelo pogosto obžalovanje. Veliko ljudi šele na koncu življenja spozna, da je sreča naša izbira. Zavejo se, da so vse življenje preživeli ujeti v stare vzorce in navade. Zaradi strahu pred spremembami so pred drugimi in pred seboj živeli v pretvarjanju, da so srečni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto
Preberite še:
Kaj lahko storimo, da ob koncu življenja ne bomo ničesar obžalovali?
Preberite še:
Ana je zmagala v največji bitki: “Bolezen nas uči ponižnosti do življenja”
Preberite še:
Tudi vas muči misel na minljivost?
