Težko je vedeti, kako se odzvati na odločitve, s katerimi se ne strinjamo“Stori, kakor želiš!” V vzgojno-izobraževalnem okolju ta stavek zveni kot izjava zaupanja. Način, kako otroku sporočiti, da se zanesemo na njegovo sposobnost sprejemanja lastnih odločitev. In vemo, da bo neizogibno prišel čas, ko bodo naši otroci morali sprejemati odločitve brez naše pomoči, čeprav jim bomo vedno na voljo za nasvet, za katerega bodo tu in tam celo prosili.
Toda ta “Stori, kakor želiš” ima lahko dvojni pomen. Včasih ima priokus grenkobe in vdanosti v usodo in pomeni nekaj podobnega kot “Če se ti zdi dobra zamisel, pač stori to, kar se meni ne zdi ravno dobra zamisel … saj te ne morem ustaviti!”
Preberite še:
Predlogi, kako obvladovati otrokovo uporniško vedenje
Podprimo njihove odločitve, tudi če se z njimi ne strinjamo
Ne glede na to, ali imamo prav ali ne, včasih nimamo dobrega občutka glede odločitev svojih otrok, vendar jih moramo spoštovati, jih priznati in celo spodbujati nekaj, s čimer se morda v celoti ne strinjamo: njihovo izbiro partnerja, poklicne poti ipd.
Prišel bo čas, ko bomo, če se nismo povsem odpovedali svojemu poslanstvu deljenja nasvetov, z mirno vestjo še vedno lahko pomagali pri organizaciji poroke in podprli njihovo odločitev, razen v resnično neobičajnih primerih, o katerih je treba res temeljito premisliti z veliko mero ponižnosti – kajti naše zavrnitve so občutljiva stvar. Morda le prekrivajo določen družbeni ponos, občutek razočaranja nad lastnim otrokom, kar včasih izvira iz naših osebnih razočaranj, našega nezadovoljstva v odraslem življenju. Takrat je naša naloga prositi za nasvet, da ne bi postali zagrenjeni.
Če je spor neizogiben, mora biti vzgojno dejanje, izraz starševske ljubezni do naših otrok, ne pa obsojanje, ki jih poniža in osramoti. Zavrnitve pogosto zahtevajo veliko let za srečen zaključek. Včasih se to zgodi šele v nebesih.
Preberite še:
V življenju se s starši prepiramo, ko jih ni več, pa bi jih radi vsaj za trenutek spet imeli ob sebi
Biti starši odraslim otrokom pomeni prepustiti nadzor
Način, kako izrečemo stvari, je lahko zelo občutljiva stvar. Starši so pogosto vajeni, ne da bi se tega sploh zavedali, v otroku vzbujati občutke krivde, kadar ta pokaže svojo samostojnost, ko morda ne želi sodelovati pri določenem družinskem obredu, pri katerem neutrudno vztrajamo. “Vsakega 15. avgusta se kot družina srečamo pri babici in dedku” ali pa “Za praznike se vedno dobimo pri eni ali drugi družini, tvoji bratje in sestre s tem nimajo nobenih težav.”
Kot odrasli razvijemo določene strategije, da nam ne bi vse spolzelo iz rok, kot krhke vejice, ki se lomijo pod težo načel, s katerimi odganjamo strah pred izpraznjenostjo. Uporaba krivde za nadzor nad sočlovekom je izprijeno početje s psihološkim priokusom duhovnega primanjkljaja ali čustvenega strahu, obenem pa uteleša tiranijo. Askeza starševstva pomeni prepustitev nadzora, ne pa izgube vere, upanja ali ljubezni.
Avtor prispevka je Abbot Vincent de Mello.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Marianna – mati, ki je vzgojila blaženega
Preberite še:
Zdravilo sv. Hildegarde proti migreni
Preberite še:
Ob teh svetopisemskih citatih lahko zopet osmislite svoj zakon
