“Hvaležna sem, da se izmed 14 rok vedno najde kakšna, ki reši situacijo”

Ob vseh zgornjih nazivih, ki smo jih našteli pa Simona zase posebej izpostavi še, da je Božji otrok. “Bog je vse življenje trkal na moja vrata, pripravljal katoliško okolje okoli mene, ampak odprla sem mu jih šele pri 14 letih. S pripravo na birmo sem sprejela tudi krst in s tem Jezusa v svoje srce,” pripoveduje Simona.

“Birma je bila odskočna deska, ki je me povezala s katoliško mladino v moji župniji. Leto pozneje smo začeli s skavti, kar pa je moje življenje zelo spremenilo. Župnišče je postalo prostor mojega neformalnega druženja, soustvarjala sem mnoge projekte, ki so me izoblikovali, pridobila sem prijatelje, z nekaterimi smo še danes v tesnih stikih. Odnosi. Preizkušnje, upati si biti tak, kot si, to je bilo del mojega najstništva in Bog je vse skupaj obilno blagoslovil,” pove učiteljica na OŠ Alojzija Šuštarja.

Preberite še:
“Kot učiteljica takoj opazim, pri katerem otroku so starši na moji strani in pri katerem ne”

In prav tam, med skavti, je spoznala bodočega moža. “Leta 2007 sva ljubezen izpovedala pred Bogom. Obdaril naj ju je s štirim hčerami in enim sinom.  Zdaj si ne znam predstavljati, kako je živeti brez otrok. Hvaležna sem, da imamo prostor, kjer lahko veliko ustvarjamo, spodbujamo drug drugega k razvijanju talentov in se veselimo preprostih stvari, ki nam jih podarja življenje.”

V tem obdobju, ko smo se številni zbrali pred novimi izzivi pa pravi: “Kolikor je lepih zgodb, je tudi izzivalnih. Verjamem, da se vse skupaj zgodi z nekim namenom. Zato še vedno čas posvečam tudi gibanju, branju in druženju z ljudmi, ki jih imam rada.” Posebno mesto v njenem življenju pa ima še skupina mam Domačice. Skupina je bila ustanovljena z namenom, da poveže mame, ki so z otroki doma, predvsem v času porodniškega dopusta.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Sem tipičen jutranji tip. Hiter zgodnji pobeg iz postelje. Hoja, sonce in dobra volja. Zadnje čase tudi rada zamesim testo za žemljice. Predvsem pa imam rada, da je uro, preden vsi vstanejo, tišina v naših hiši. 😊 Takrat se zame odpre svet novih idej, ki se udejanjajo čez dan.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Največkrat se nasmejem in izročim Bogu. Če me daje nemir v srcu, je to še dodatna motivacija, da to storim. Še en dan imam pred seboj. Hvaležna sem, da sem živa.

Preberite še:
“Ženska postane lepa takrat, ko se zave, da je ljubljena”

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Je to del ženske narave.

Imam težavo, da temu področju namenjam premalo časa. Hvala Bogu, imam hčere, ki so zelo dobro ogledalo te moje drže. Nekatere me res v tem spodbujajo. Zame je to izziv, ki ga odkrivam počasi in drobec za drobcem poskušam narediti kaj za to. Ko mi uspe, sem ponosna sama nase in sem si kot taka še bolj všeč. 😊 Ko pa me drugi opazijo in pohvalijo, da dobro izgledam, se pa motivacija še poveča.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
Je v moje življenje prineslo čisto nove razsežnosti.

Zgolj teorija se je združila s prakso. Mnogi moji pogledi so padli. Veliko idej, kako bi nekdo moral narediti, sem stežka preizkušala na lastni koži. Ni bilo vedno lahko, mnogo stvari sem videla v popolnoma drugačni luči. Začela sem to, kar govorim, tudi živeti. Npr. da je v vsaki družini vse drugače in da to spoštujemo. Da ni nič narobe, če ima en otrok plenice do 3 let drugi pa do leta in pol, da ni nič narobe, če en otrok govori pri letu in drugi pri štirih, da ni nič narobe, če starši mislijo, da otroci lahko gledajo risanke ali pa ne … Moja izkušnja je, da se materinstvo lahko v polnosti živi le v sožitju očeta in mame in v usklajevanju njunih pogledov na vzgojo, življenje, sobivanje … Lepo je biti mama in deliti te zgodbe v skupini mam.

Mame za mame je geslo, ki si ga je izmislil moj mož, je pa še kako resnično. Že deset let se družimo, si pomagamo med seboj, se opogumljamo, si posojamo stvari, se veselimo lepih trenutkov in iz vsega rastejo trdne vezi, na katere lahko vedno računaš. Skupaj organiziramo mnoge projekte tudi za druge (predavanja, delavnice, podarim dobim …), saj s tem želimo pokazati, da le skupaj lahko naredimo veliko in smo si v pomoč.

Preberite še:
“Materinstvo je največji čudež, ki ga lahko doživljam”

5. Po poklicu ste učiteljica. Kako vas to delo bogati?
Sploh ne vem, od kdaj je v meni tlela želja, da bi postala učiteljica. Spomnim se, da sem se kot majhen otrok, bila sem edinka, rada igrala z igračami, da so moji šolarji. Verjetno me je delo z otroki kot četovodkinja povezalo s temi otroškimi igrami. Prepričana sem, da se v tem delu uresničuje moje poslanstvo. Včasih ga jemljem kot križ, ampak zgolj tako velik, da ga zmorem prenesti. Potem pa spet pride neka potrditev, da sem na pravi poti.

Nekoč mi je neka mama rekla, da me je materinstvo čisto spremenilo kot učiteljico. Potrjujem, da me delo učiteljice in mame res bogati in mi povezuje vse stvari. Povezujem domače stvari, govorim iz izkušenj, zavržem, če nekaj ne deluje, želim sodelovati s starši z roko v roki in verjamem, da edino to res deluje. Bogati me tudi v tem, da šolanje stalno prinaša nove izzive, nove ideje in to je moj svet, ki me navdušuje.

Hvaležna sem za šolo, kjer delam, in za sodelavce. Menim, da skupaj tkemo dobro zgodbo, ki se vsak dan začne s pogledom v prihodnost.

6. Kako ohranjate optimizem v tem posebnem obdobju, v katerem smo se znašli in predstavlja še posebej velik izziv prav za učitelje in učence?
Moj dveletni sin je zadnjič pred spanjem štirikrat poudaril, da je hvaležen za … korono. Nisem čisto razumela, kaj misli. Potem sem se pa vprašala, kaj pa je dobrega tudi v koroni? In tak pogled mi dviga optimizem. Več smo skupaj, tudi med dnevom smo lahko drug z drugim, kljub virusu lahko komuniciramo z drugimi, ni treba nikakršne logistike, imamo družinske večere, ki jih sicer ne bi bilo.

Pa seveda medsebojna podpora v tem času, ko smo npr. štirje hkrati priklopljeni na naprave in ko dva zunaj kričita, da sta mokra in utrujena. Kdo bo zdaj za koga poskrbel? Hvaležna sem, da se izmed 14 rok vedno najde kakšna, ki reši situacijo.

Preberite še:
Na obisku pri družini z 11 otroki. “Skupaj z Bogom gre lažje”

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Delila bi dve:

• Prva je moje čakanje na poroko. Z možem sva sedem let hodila, preden sva se poročila. Moje takratno mišljenje je, bilo, da bi se lahko že veliko prej vzela. 🙂 Ko pa danes pogledam nazaj, vem, da je bil čas potreben, da dozorijo odločitve srca, ki se kronajo s poroko. Premlevanje osebnega poslanstva, pretresi v odnosu, približevanje in oddaljevanje, iskanja odgovor na zakaj … in na koncu potrditev. Da, želim.
• Druga močna pa je tudi ločitev staršev. Ko zdaj pogledam nazaj, verjamem, da sta se prav odločila. Name nista nikoli prenašala bremena nujne odločitve in danes imamo z vsemi kvaliteten odnos. Vsi pa smo potrebovali čas, da se je srce umirilo.

Zorenje v teh preizkušnjah, me je utrdilo, verjamem, da me je približalo mojemu poslanstvu, ki je tudi, da na koncu vidim v vsaki stvari kaj dobrega. Hvaležna sem za ta pogled, ki mora iti sprva skozi križ, da spet lahko vstane in na novo zaživi.

Preberite še:
“Če daješ, moraš poskrbeti tudi, da svoje baterije nekje napolniš”

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vse prepustite Njemu, ki skrbi za nas, in Marijin zgodi se.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Vsakoletne duhovne vaje v tišini, čudenje ob otroški pogovorih, sedenju v kapeli in zrenju v Njega. V mojem poklicu, kjer lahko to, kar živim, tudi učim. Poslušanje duhovne glasbe, taizejskih kanonov …

10. Biti ženska je lepo, ker …
Sem del tiste polovice človeštva, ki rojeva nove zgodbe, nove otroke, nove odločitve … Stereotipno rečeno sem predstavnica tistega spola, ki rad govori, deli in se bogati. Rada sem to, kar sem.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.