Simon Potnik, župnik v Slovenj Gradcu, o letošnjem praznovanju božičaLetos se utegne zgoditi, da bomo za božič “zaprti” doma: brez veselega decembra, srečevanj in praznovanj. Bo prišlo na dan pravo bistvo božiča? S Simonom Potnikom, župnikom v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, smo se pogovarjali o ločevanju bistvenega od nebistvenega v dnevih, ki jih še v večji meri preživljamo skupaj, pa tudi o njegovih osebnih božičih in o nagovarjanju tistih, ki pridejo k maši samo za božič.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Česa se najbolj spomnite, ko pomislite na božiče iz svojega otroštva?
Gotovo pripravljanja jaslic in prazničnega vzdušja okrog tega. Ko sem bil že malo večji, sva z očetom vedno šla skupaj po drevešček v gozd mojega strica. Pa potem nabiranje mahu za jaslice v cerkvi. Nobenih daril se ne spomnim, ampak tiste vzhičenosti priprave in samega praznovanja. Spominjam se vonja. Tudi v kuhinji so se stvari spremenile, takrat z bratoma nismo smeli hoditi preblizu. Vse je bilo bolj skromno, pa z veliko lepote in svečanosti.
V času korone ste ena od internetno bolj dejavnih župnij: po spletu prenašate maše, kateheze, srečanja za katehumene, …
Res je zanimivo, kako prek interneta lahko dosežemo marsikoga, ki ga sicer ne bi. V tem času se jih je za katehumenat javilo nekaj, ki so do nas prišli prek spleta. Tudi veliko več nedeljnikov me sliši zdaj, kot pa sem jih lahko nagovoril v živo. Ko nam je nekaj “vzeto”, veliko bolj budno spremljamo, pa četudi prek interneta, kot pa prej, ko smo morda dremali v cerkvi. Po drugi strani pa zdaj bolj do izraza pride bistvo oznanila. Zdaj vidimo, da čipke na oltarju res niso tako pomembne. Gotovo zunanjih izrazov v cerkvi ne moremo zanemarjati, ni pa to bistveno. Očitno je tudi internetni način oznanjevanja živ, sodeč po odzivih.
Preberite še:
“Če nam ni do tega, da gremo k maši, ker nam ljudje tam niso všeč, moramo prav zaradi tega iti”
Nekateri pa bi radi življenje čimprej vrnili nazaj, tako kot je bilo.
Tako kot Izraelci: samo da se je Mojzes malo oddaljil na goro, bi oni šli takoj nazaj v Egipt na tlako k faraonu. Ker ne morejo, si naredijo malika. Tudi mi zdaj objokujemo teleta, malike iz preteklosti. Gospod pa nas vabi naprej, skozi korono. Tudi če bo trajalo 80 let, mogoče célo dobo našega življenja. Pripravlja nam obljubljeno deželo, zato prihaja. Samo v tem je smisel božiča. Ljubezen in Bog najdeta pot. Evangelij, če je živ, najde pot. Če ne, pa ni evangelij. Če ni živ, je prazno trobilo.
Pogovor, ki ga berete, je v celoti objavljen v zimski izdaji revije Praznična.
Vsebino Praznične narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, duhovno spodbudo, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, potrošniške in modne nasvete ter praznična povabila.
Lahko s kljukicami, kaj vse je potrebno pripraviti za božič, tudi pretiravamo?
Obe skrajnosti sta. Od tega, da ni nobene priprave, ali da pretiravamo. Ni narobe, da se hiša pospravi, ni pa to bistveno. Božič je vendar praznik v štali. Seveda je prav, da poskrbimo za svečanost, za obleko, za hrano. Tudi v koroni je fajn, ko mi družine povedo ali pošljejo fotografije, kako so se lepo oblekli in prišli pred ekran k maši. To pomaga k lepšemu doživetju. Vse, kar mi pomaga, je dobro. Ko pa me začne dušiti, se že dela škoda.
Božič mora prihajati iz mene. Če je tako, bo odlična božična večerja in nova obleka še dodaten plus k praznovanju, sicer pa bo le nadomestek za praznino.
Letos se utegne zgoditi, da bomo za božič “zaprti” doma. Bo prišlo na dan pravo bistvo božiča? Brez nepotrebnih priveskov komercializacije, tradicionalizma, folklore.
Že za veliko noč so mi nekateri rekli, da so popolnoma na novo doživeli ta praznik. Bilo je temeljito, ker je pretresalo. Tudi letošnji božič zna pretresti. Lahko da bomo v polnosti podoživeli zgodbo svete družine. Tudi oni so bili odrinjeni, osamljeni, v karanteni. Zanje ni bilo prenočišča, begunci so bili. Jezus še rojen ni bil, pa so ga že potiskali proč v izolacijo, tja v neko štalo. Tako se zdaj počuti nekdo, ki je okužen in ločen od vseh. Tudi Jožef in Marija sta se počutila osamljena, zapuščena. Potem pa se zgodijo pastirji, kralji in na koncu vse stvarstvo z angeli vred … Letošnji božič je izjemna priložnost, vprašanje je samo, ali si upamo vstopiti in praznovati.
Preberite še:
“Glavna težava mnogih duhovnikov je občutek, da jih ljudje ne potrebujejo”
Najlepši družinski praznik, kot radi rečemo, pa se kaj hitro lahko sprevrže v nočno moro. Kaj šele v času “prisilnega” večtedenskega sobivanja po cele dneve …
Korona je v bistvu katalizator. Družina, kjer hrepenijo drug po drugem, ima zdaj možnost to živeti. Družina, kjer bežijo drug pred drugim, pa zdaj neskončno trpi. To, kar je v nas, pride veliko bolj do izraza, izkaže se resnica. Korona je razgalila vso našo samoumevnost. Tudi v Cerkvi: duhovniki smo preveč postali džuboks za maševanje in podeljevanje zakramentov. In kaj se je zgodilo z našimi občestvi? Fuzbalska ekipa je močnejše občestvo kot pa povprečna župnijska družba, kjer ljudje komaj še vedo, kako je komu ime.
Korona je dejansko čez noč pripeljala do stanja, do katerega bi sicer prišli čez deset let. Vendar se prav zdaj lahko rojevajo občestvo in prerojeni odnosi: ko začnem pogrešati, ko mi je mar, ko začne boleti. Ko ni več moj Bog, ampak Bog med nami. Korona je fajn, ker me osvobaja posedovanja. Še Bogu hočemo dirigirati: jaz bom vse pospravil, skuhal, se spovedal, zdaj pa: pridi! Vse po moje. Med korono pa naenkrat nimamo več stvari pod kontrolo. Ni več moj Bog, kvečjemu sem jaz Njegov. Božič je rojevanje občestva. Občestvo pa je le tam, kjer je Kristus.
Božična polnočnica je za mnoge ljudi edina maša v letu, h kateri pridejo. Ste jih veseli? Morda žalostni, ker jih sicer ni?
Iz srca vesel sem vsakega, ki pride! Pa čeprav ni bil pri spovedi in ne pri obhajilu. Pa čeprav morda ostane pred vhodom cerkve. Prišel je in to mu nekaj pomeni. Kako je to lepo! En način je način pobožnih. Drug način je pa način samohodcev. Bog ve, kakšno otroštvo so imeli, kakšne poti in spoznanja so doživeli. Mnogi so dovzetni za oznanilo, na svoj način.
Ti naši nedeljski kriteriji so že davno preživeti. Dejstvo je, da je tu zunaj še veliko naših bratov in sester, ki gledajo in poslušajo to angelsko petje in se čudijo, od kod to prihaja. Jaz pa naj jim rečem: Ne moreš tja, ker nisi krščen?! Ko je prišel papež Frančišek, je rekel: Ne zapirajte Kristusa v cerkve.
Pravite, da se nam torej letošnjega božiča ni treba bati?
Le kaj bi se ga bali. (smeh) Življenje kipi in brsti, nimamo se česa bati. Mogoče bodo občutki malo drugačni, ampak ljubezen najde pot. Za nič ne bomo prikrajšani. Bog ni omejen. Božič je njegova “blagovna znamka” in ta ni ogrožena.
Preberite še:
Zakaj bo letošnji božič res lep? Ker ne bo “popoln”
Preberite še:
Priljubljena božična sladica, za katero se skriva katoliška zgodovina
Preberite še:
Cerkve privabljajo obiskovalce s posebnimi božičnimi lučkami
