Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 3. decembra |
Sveti Frančišek Ksaverij
home iconDuhovnost
line break icon

"Glavna težava mnogih duhovnikov je občutek, da jih ljudje ne potrebujejo"

Gabriel Kavčič

OSEBNI ARHIV

Urška Leskovšek - objavljeno 22/11/20

"Čeprav smo se na faksu učili o sekularizaciji – to je bila ena glavnih tem –, nas je v Sloveniji zdaj prvič zares zadelo," v razmisleku o korona krizi v Cerkvi ugotavlja Gabriel Kavčič

Gabriel Kavčič je mlad duhovnik koprske škofije (posvečen je bil leta 2017), a ker njihova domača hiša stoji tako rekoč na Rapalski meji (župnija Ledine, nad Idrijo oziroma Žirmi), bi kaj lahko bilo tudi drugače. Pravi, da je k odločitvi za koprsko škofijo pripomoglo šolanje na Škofijski gimnaziji Vipava.

Že kot bogoslovca ga je škof Jurij Bizjak pred sedmimi leti poslal študirat na Papeško univerzo Gregoriana v Rim, danes pa je na Akademiji Alfonsiana že sredi doktorskega študija moralne teologije.

Njegova razmišljanja lahko večkrat berete na portalu Domovina.je, mi pa smo ga želeli povprašati, kakšen je njegov pogled na “koronsko” Cerkev iz mednarodnega okolja, v katerem živi.




Preberite še:
“Nekateri so razočarani nad Bogom. Ampak ta kriza nas uči tudi, da človek nima vsega v rokah”

Kako gledate nazaj na prvi val epidemije, kako se počutite zdaj, ko ste covid tudi sami preboleli, kako se vas ta čas dotika?
Prvega vala nisem tako zelo občutil, ker sem bil tri mesece v drugi hiši – zunaj Rima, na deželi. Maja pa sem šel v Slovenijo in takrat, milo rečeno, nisem bil navdušen. V Rimu nisem zaznal pastoralne stiske, zlasti ne stiske duhovnikov, ki bi bila tudi moja stiska, če bi bil na župniji.

Dogajanje doma me je precej prizadelo. Čeprav smo se na faksu učili o sekularizaciji – to je bila ena glavnih tem –, nas je v Sloveniji zdaj prvič zares zadelo. Na prvi pogled se zdi, da je epidemija pospešila, sprožila neke procese, ki bi sicer trajali dlje. To je seveda prvi vtis. Je pa res, da sem na koncu poletja, ko sem se vračal, videl, da se je marsikateri župniji že uspelo znova postaviti na noge.

Govorim o svojih trenutnih občutjih, ne moremo pa še vedeti, kaj to pomeni na dolgi rok. Prva občutja so bila slaba. Na splošno bi si drznil reči, da je glavna težava mnogih duhovnikov občutek, da jih ljudje ne potrebujejo, ker vernikov v teh časih nimajo zares ob sebi.

To je sicer trdo opažanje, ker je za marsikaterega duhovnika to spoznanje precej trdo: da se mnogim ljudem zdi, da duhovnikov ne potrebujejo. Trpeči, bolni in starejši še, marsikdo drug pa ne. Kakšni so razlogi za to, lahko seveda dolgo razpravljamo.


web 3 mitja markovic

Preberite še:
“Misijonska dežela smo. Dopovejmo si to že enkrat. Preveč razmišljamo le o idealih”

Kako se je Cerkev po vaši oceni odzvala? Običajno se cerkvene spremembe dogajajo počasi, tu so se pa razmere spremenile z danes na jutri.
Malo pred prvim valom so naši škofje izdali precej odmevno postno pismo, v katerem so govorili o dobrem katoličanu – odgovornem državljanu. Malo za tem je prišla priložnost, da škofje sami pokažejo, kaj v tej situaciji pomeni biti dober katoličan in odgovoren državljan. Takrat so škofje prehiteli celo državo in izdali navodila za ravnanje, odpovedali so maše s prisotnostjo vernikov. Ko gledamo nazaj, je bila to morda preveč direktna odločitev, toda takrat je tako bilo.

Že zdaj, v drugem valu, so uspeli “iznajti” možnost s prejemanjem obhajila, ki drugim narodom ni poznana (morda le posameznim škofijam). Škofje morajo krmariti med ukrepi države. Oni so odgovorni za nas in ne počutim se poklicanega, da pametujem. Mislim pa, da lahko prej pohvalimo, kot kritiziramo.

Kaj pa odziv laikov, župnij? Kako smo na novo zadihali z virusom? Smo bili (dovolj) ustvarjalni?
Če gledamo ta trenutek, lahko opazimo, kaj vse nam manjka. Na dolgi rok pa vidimo številne, ki so iz iskrene potrebe po življenju v veri začeli iskati nove poti – od katehez do družinskih molitev in podobno. Znajdejo se.

Ne smemo se obremenjevati s tem trenutkom. Ko gre za izredne situacije, ne moremo razpravljati o splošnih rešitvah. Ljudje, posamezniki smo pa iznajdljivi.


CHURCH

Preberite še:
Pokoronske cerkve: v kropilnikih razkužilo, zapečatene klopi, vernikov še manj kot prej

Gabriel Kavčič
Collegium Germanicum et Hungaricum

K obhajilu in spovedi, za kar imamo tokrat možnost, prihaja le peščica ljudi (veliko manj, kot jih je prej prihajalo k mašam), čeprav je to središče našega verskega življenja. Nas mora to skrbeti?
Gotovo – v smislu, da nas skrbi za duše. To je skrb Katoliške cerkve. Vendar: To me spomni na evangeljsko stanje, ko je Jezus hodil po tem svetu. Proti koncu svojega oznanjevanja, preden so ga vsi zapustili, torej ko je bil na višku svoje svetne “popularnosti”, je za njim hodila množica ljudi. Eni so malo “firbcali”, drugi so bili bolni in so želeli, da jih ozdravi, tretji bi hoteli Jezusovo avtobiografijo … Le redki so bili v polnosti njegovi učenci in učenke, pa še ti so se na koncu razbežali.

Pod vplivom zgodovine zadnjih 200 let smo prepričani, da ljudje kar derejo v cerkev. Toda že evangeljski slog Jezusovega delovanja je tak, da je ena peščica, ki se ga drži, potem ena množica, ki malo poizveduje, potem pa še množica, ki ji je za vse skupaj vseeno.




Preberite še:
Ko je bilo na Plečnikovem stadionu 120.000 vernikov

Ko so recimo organizirali evharistične kongrese, je bilo enako: ena peščica jih je prišla iz velike vere, marsikdo pa tudi tako, kot so hodili za Jezusom. Če bi pogledali v zgodovino, je bilo po mojem vedno približno tako.

Trenutna situacija nam jemlje množice. Množice trenutno niso možne. Kar naenkrat izpademo peščica. Ne rečem, da nismo v hudih škripcih glede oznanjevanja naše vere, toda ta situacija nas spominja, da je vedno bilo vsaj malo tako. Zdaj je množica odstranjena in vidimo le peščico.

Vtis je, da smo bili do zdaj zadovoljni, če je bila množica. Prehajamo od kvantitete h kvaliteti?
To bomo še videli. Bojim se, da s takimi razmišljanji hitro opravičimo dejstvo, da je evangelizacija zelo slabotna. Tudi sam se zaradi tega vedno trkam na prsi.

Da bi sami sebe malo opravičili, ker za oznanjevanje ne naredimo dovolj, radi rečemo: “Bo pa kvaliteta.”

Ne predstavljam si točno, kaj na tem področju Gospod Bog od nas pričakuje. O tem se moramo v konkretnih situacijah in vedno znova spraševati.




Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”

Se vam zdi, da je v vodstvu Cerkve dovolj refleksije o tem, kje je in kam gre Cerkev?
Mislim, da prihaja do napačnega vtisa, da se naši pastirji s tem ne ubadajo. Vsaj za Slovenijo sem prepričan, da ni tako. Sploh, ker so mnogi naši škofje tudi sami prej bili župniki ali v podobni pastoralni vlogi. Zato dobro vejo, kako je, ko ti ne gre najboljše v tem, kar si in kako naj bi oznanjal.

Tudi sam sem zelo previden, ko govorim o tem, ker preprosto ne vemo, kje naj se zadev lotimo, hkrati pa je treba “pucati” za nazaj. Naši škofje se morajo včasih ubadati s stvarmi, ki so se nabirale v zadnjih 20, 30 letih. Preprosto nismo tako mladostno razpoloženi, kot bi od Cerkve morda kdo pričakoval, ker smo z raznimi nahrbtniki preteklosti preveč prikovani na tla.

V Sloveniji je to najbolj očitno, saj je s Cerkvijo povezanih vse sorte stvari – od družbe, politike, finančnih problemov. Nekaj od tega je nujno in prav, z drugimi stvarmi so povezane mnoge težave in s takim nahrbtnikom je težko iti naprej. Zato smo zdaj v večkratno nezavidljivi situaciji.


BOŠTJAN HARI

Preberite še:
“Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam”

Lahko izpostavite kakšno izvirno pastoralno prakso, novo “rešitev” iz tega obdobja, ki ste jo doživeli ali morda o njej slišali?
Ne vem, če je bistveno iskanje novih rešitev. Najbolj so me nagovorili duhovniki – predvsem tu, po Italiji –, ki so šli med ljudi. Ob spoštovanju vseh pravil, ki so v državi veljala (torej niso iskali zakonskega minimuma, znotraj katerega še lahko opravljaš svoje delo), so preprosto šli med ljudi. Kolikor je bila možnost, tudi v bolnišnice in domove za starejše. Bili so z ljudmi. To me je nagovorilo. Zato pa je bilo v Italiji med duhovniki tudi kar nekaj žrtev.

Pastoralne rešitve vedno temeljijo na odnosu. Na odnosu duhovnika z Bogom in potem z ljudmi. Duhovnik mora z eno roko vedno držati ljudi, z drugo Boga. Pastoralna rešitev – naj bo še tako inovativna – je uporabna, kolikor mu to uspe.


CHRIST THE KING

Preberite še:
Kralj s trnjevo krono? Kakšen kralj pa je to?!


MARIANNA POPIEŁUSZKO

Preberite še:
Marianna – mati, ki je vzgojila blaženega


web 3 rok sojer

Preberite še:
Bodibilder, ki rešuje življenja na oddelku za covid: “Daješ del sebe. To je največ.”

Tags:
koronavirus
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
web 3 ambroz brezovsek
Lojze Grčman
Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hol...
RACHELE SAGRAMOSO,
Silvia Lucchetti
Od trpeče najstnice do matere sedmih otrok: "...
JANEZ RIFEL
Lojze Grčman
"Treba je živeti skromneje in preprosteje, st...
WEB 3 MARTIN GOLOB VLOG 48
Urška Leskovšek
"Ustavimo se in premislimo, kje sem, kakšna j...
DOWCIPY O ŚWIĘTYM PIOTRZE
Aleteia
Pet vicev o svetem Petru, ki jih (verjetno) š...
MASS,YOUNG CHILD
Aleteia
Otroške domislice pri maši: da umreš od smeha
Urška Kolenc
To je glavni razlog, zakaj vaš najstnik hodi ...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.