Ta tradicija, ki prihaja s severa, je učinkovito orodje za starše, ki se borijo z obvladovanjem jeze pri malčkihVeliko staršev, predvsem v zahodnem svetu, s strahom pričakuje obdobje, ki nastopi, ko otrok dopolni dve leti. Takrat otroci najdejo svoj glas in pokažejo svoje nezadovoljstvo. To obdobje je lahko zelo izčrpavajoče in stresno, toda obstaja rešitev, kako se spopasti s to težavo. Skrivni recept prihaja s severa.
Poseben pojav
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je 34-letna antropologinja Jean Briggs odpravila na 17-mesečno potovanje na sever, kjer je živela odrezana od modernega sveta. Preživela je zahvaljujoč družini Inuitov, ki jo je sprejela v svoj dom. V času, ki ga je preživela med njimi, je spoznala, da imajo Inuiti neverjetno sposobnost obvladovanja jeze.
“Čeprav so bili jezni name, se nikoli niso razjezili oziroma jeze nikoli niso usmerili proti meni,” je pojasnila Briggsova v enem izmed svojih intervjujev. Kot je ugotovila, je bilo pri njih izraženje jeze znak šibkosti.
Kot primer je izpostavila dogodek, ko je eden izmed članov družine v igluju polil vrč vročega čaja. Nihče se ni razjezil, le oseba, ki se ji je zgodila nesreča, je pristavila vodo za nov vrč čaja.
Ker se je pri tej nesreči poškodoval iglu, je reakcija, ki ji je bila priča, neverjetna. Vsak bi se namreč razjezil na nekoga, ki je uničil ali poškodoval nekaj, za kar je bilo vloženega veliko truda in dela.
Jezne izbruhe so Inuiti primerjali z “divjim otrokom”. Briggsovo je zato zanimalo, kaj je njihova skrivnost pri vzgoji.
Preberite še:
Pohodništvo z majhnimi otroki ali kaj storiti, ko po 200 metrih začnejo trmariti
Zlato pravilo Inuitov
Inuiti imajo zlato starševsko pravilo, ki pravi: “Ne kričite na majhne otroke.”
Ena izmed mam, ki ima kar 12 bratov in sester, je pojasnila, da povzdigovanje glasu nad otrokom nič ne pomaga. “Samo pospeši vaš srčni utrip.”
Kričanje na otroka je v očeh Inuitov ponižujoče, hkrati pa se s tem odrasla oseba spusti na raven otroka. Videti je, kot da ima odrasla oseba trmast izpad.
Tudi klinična psihologinja Laura Markham se strinja s tem mirnejšim pristopom. S tem, ko kričimo na otroka, ga učimo kričati, pojasnjuje. Učimo jih, da s kričanjem rešujejo svoje težave. Zato je tako pomemben odziv staršev. Bolj kot je pozitivno naravnan, boljši končni rezultat lahko pričakujemo.
Preberite še:
6 nasvetov, ki bi jih morali prebrati starši majhnih otrok
Pomen pripovedovanja zgodb
Verjetno se ne glede na vse sprašujete, kako uspe Inuitom otroke prepričati, da se lepo vedejo. Veliko zaslugo za to ima tudi posebna veščina pripovedovanja zgodb, ki je del njihove kulture. Otrokom namreč pripovedujejo različne domišljijske zgodbe, da bi jih odvrnili od neprimernega vedenja ali nevarnosti. Na primer: Če se bo otrok preveč približal morju, bo prišla morska pošast in ga odnesla.
Te zgodbe so sicer precej strašljive in v očeh tujcev morda celo pretirane. Toda kljub temu se otroci prek pripovedi in razlage veliko naučijo. Gole izjave so za otroke dolgočasne.
Pripovedovanje zgodb pa gre pri Inuitih še dlje. Če otrok na primer udari očeta ali mamo, starši najprej počakajo da se otrok umiri, nato pa njegovo dejanje vključijo v igro. Tako otrok v mirnem stanju vidi, kakšne posledice (v tem primeru bolečino) ima njegovo dejanje.
Zato lahko morda tudi vi doma poizkusite s pripovedovanjem zgodb, pri čemer jih seveda prilagodite na vaše otroke in družino. Kar nekaj uporabnih prispodob in zgodb ponuja tudi Sveto pismo. Če bodo te zgodbe otrokom pomagale do lepšega vedenja, bodo to pozneje znali posredovati tudi v svoji družini.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
“Starši otrokom prevečkrat rečemo ne, ker sem nam česa ne ljubi početi”
Preberite še:
Otroci so vztrajni. Če nam to ni všeč, pravimo, da so trmasti
Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”