Naj bogoslužje postane trenutek, ko svoje življenje povežemo z Jezusom
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Vsem, ki pravijo, da jim med mašo postane dolgčas, bi rad povedal, da so modrosti deležni le tisti, ki se naučijo vztrajati v dolgočasju, ki se potrpežljivo ukvarjajo z različnimi stvarmi, ne da bi povsod pričakovali takojšnje rezultate.
Modri ljudje premorejo krepost neutrudnih obdelovalcev zemlje. Človek ni ustvarjen za to, da leta od cveta do cveta v “neznosni lahkosti bivanja”, kot pravi naslov romana Milana Kundere. Človek je ustvarjen za to, da se naveže na svojo vrtnico, jo neguje in se z njo napolnjuje. Nujno je, da se naučimo sprejeti dolgočasje, enoličnost minevajočih dni, da življenja ne merimo po sebičnih užitkih takojšnje potrošniške zadovoljitve.
Preberite še:
8 sodobnih načinov olike, ki jih moramo upoštevati tudi pri maši
Nedelja je čas, ko se zasidramo
V čem je smisel, da hodimo k maši? Odgovoril bom z besedami pisatelja Georgesa Bernanosa: “Demon našega srca se imenuje ‘Kakšen smisel ima …?'” In prav posebej rad odgovarjam z besedami spreobrnjenca sv. Frančiška Ksaverija: “Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?”
Če ne odvržemo sidra, da bi zaznamovali določeno obdobje, se bo naše življenje izsušilo kot kri, ki priteče iz rane. Nedelja je čas, ko se zasidramo; to je trenutek, ko se naučimo, kako se izkoreniniti iz vidnega, da bi se lahko zasejali v nevidnem. Živeti moramo “v skladu z nedeljo”, kot pravijo cerkveni očetje, kajti ne moremo živeti brez spomina ali brez upanja, ne da bi se ustavili in se spomnili Božjega odrešenja na križu, ne da bi vstopili v luč Vstalega.
Preberite še:
Ko telefon pri maši ni nekaj slabega
Spomin nam omogoča, da živimo v sedanjosti, upanje pa, da se približamo Kristusu, ki usmerja naše življenje. “Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje” (Jn 6, 54). Francoski filozof Gabriel Marcel je dejal: “Ljubiti nekoga pomeni, da mu povemo: ‘Nikoli ne boš umrl.'” In vendar lahko to izreče le Bog, sveta maša pa je obljuba, da naše umrljivo telo lahko postane neumrljivo – s poslušanjem Božje besede, prejemanjem svetega obhajila in z našo željo, kajti Bog je resnično radodaren z milostmi vstalega Kristusovega telesa. Evharistija zagotavlja naše vstajenje in nam omogoča, da “moje oči prehitevajo nočne straže” (Ps 119,148).
Preberite še:
5 razlogov, zakaj ostati pri maši do konca
Sveta maša nas ponese onkraj minljivosti stvari
Nedeljska sveta maša zaznamuje ritem krščanskega življenja z obredno krepostjo. Obredi urejajo naš obstoj; nadzirajo minevanje časa. “Če pa prideš kadar koli, potem ne bom nikoli vedela, kdaj moram pripraviti svoje srce … Potreben je obred. ‘Kaj je to obred?’ vpraša Mali princ. ‘To je nekaj, kar je že zdavnaj pozabljeno,’ odgovori lisica. ‘To je nekaj, zaradi česar je določen dan drugačen od drugih dni.'”
Če gremo k maši vsako nedeljo, to pomeni, da se “z dušo in telesom uskladimo z nedeljo”, onkraj bežne narave stvari, in da to prestanemo, kot bi dejala sv. Elizabeta presvete Trojice, “neomajno in mirno, kot bi bila naša srca že del večnosti”.
Avtor prispevka je oče Luc de Bellescize.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Rak dojk: “Milijon neodgovorjenih vprašanj, težkih misli, predvsem kaj bo s hčerko, če umrem”
Preberite še:
Papež nas vabi, da zmolimo ti dve molitvi za edinost
Preberite še:
Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depresijo
