Francesca Bonaldo živi v okolici Benetk in je srednješolska učiteljica. Poročena je z Luigijem in leta 2020 sta se razveselila četrtega otroka. Poleg Magdalene, Rebecce in Giuseppeja ju razveseljuje dojenčica Tereza. Francescina zgodba opogumlja, saj kljub neprijetnemu letu njena družina nikoli ni izgubila upanja.
“Vse dobro, kar smo letos doživeli, je tesno povezano z nekaterimi bolečimi in utrujajočimi dogodki. Ko pogledam na dogodke preteklega leta, odkrivam prisotnost rdeče niti, ki združuje ravno ti dve dejstvi,” je v pogovoru dejala Francesca.
Preberite še:
Navdihujoče korona zgodbe, ki so zaznamovale leto 2020
Moževa bolezen
Težko leto 2020 se je zanjo začelo že konec leta 2019. Mož Luigi ji je za rojstni dan podaril plesni tečaj. “Med različnimi možnostmi sva izbrala tečaj tanga, za udeležbo pa je bilo potrebno zdravniško spričevalo. Med pregledom naju je zdravnica soočila s strašno novico, da možu ne more dati potrdila, saj sumi, da ima brugada sindrom, imenovan tudi sindrom nenadne smrti.”
Izvedela sta, da je brugada sindrom dedna srčna bolezen, ki lahko povzroči tudi nenadno smrt pri mladih bolnikih z zdravim srcem. “Moj mož je star 36 let, ta sindrom se še ni izrecno izrazil. Najhuje je, da se ne pojavi med naporom, ampak v mirovanju, tudi med spanjem. Lahko si predstavljate, kakšna tesnoba nas je obdala.”
Preberite še:
Pri 25 letih zbolela za redko boleznijo: “Življenje zdaj še posebej cenim”
Novica o nosečnosti
Ob zadnjem Luigijevem pregledu so zdravniki ugotovili, da Francesca pričakuje četrtega otroka. “Razmere so bile zame čustveno nepopisne. Novo leto sem začela z veseljem zaradi nosečnosti, ob tem pa sem morala misliti tudi na moža, ki bi lahko vsak trenutek umrl zaradi srčnega napada. Nisem si predstavljala česa takega, pa vendar sem hvaležna. Hvaležna sem za moževo darilo, ne samo zaradi plesnega tečaja, ampak zato, ker nam je omogočil odkriti njegovo težavo s srcem. V nasprotnem primeru je ne bi nikoli odkrili, ravno zato, ker se pojavi v mirovanju.”
Ker je šlo vse v naslednjih mesecih na bolje, sta februarja novico o nosečnosti sporočila svojim trem otrokom. A preizkušnje so se nadaljevale. “Na valentinovo sem šla k ginekologu. Prišlo je do velikega odvajanja posteljice, zato mi je predpisal preizkušeno terapijo in mirovanje. Gospod nas je zaščitil in sem se počutila bolje.”
Preberite še:
Kako je Marija spremljala prav posebno nosečnost
Koronavirus, šolanje na daljavo in porod
Tako rekoč čez noč je nato prišel prvi val epidemije in karantene po vsem svetu, zato je tudi Francesca postala učiteljica na daljavo, zraven tega pa je morala skrbeti še za tri otroke.
Tereza se je rodila avgusta, čeprav je glede na potek nosečnosti še niso pričakovali. Porod je bil naraven in nezapleten, a le teden dni pozneje so zdravniki ugotovili, da se deklica ne razvija dobro. Imela je težavo z uživanjem materinega mleka. “Tereza ni rasla in je imela težave s prebavo. En mesec sem bila ob njej v bolnišnici. Opravili so preiskave, ki niso bile prijetne, a so bile nujne. Trpela sem z njo, saj je morala prestati gastroskopijo in kolonoskopijo, ko ni bila stara niti en mesec. Na srečo so s temi raziskavami ugotovili, da lahko njene težave reši posebno mleko.”
Preberite še:
“Veselite se v Gospodu zmeraj.” O, Bog, a te vrstice veljajo tudi za čas korone?
Na pomoč so priskočili najbližji
Zdaj mala Tereza pridno raste, a mesec v bolnišnici je bil za Francesco zelo naporen, še posebej ob misli na tri otroke doma in na moža, ki je v času njene odsotnosti skrbel za vso družino.
V tistem težkem mesecu je ponudilo pomoč veliko ljudi, ki so otroke peljali za kakšen dan na morje ali pa so jim skuhali posebno večerjo. “V našem težkem položaju nam je pomagalo veliko ljudi, tudi takšnih, ki jih nismo poznali. Za to smo jim zelo hvaležni.”
Francesca in Tereza sta prišli iz bolnišnice v začetku septembra. Družina se je lahko tako kljub težkemu letu veselila dveh lepih dogodkov: prvega svetega obhajila hčerke Magdalene in Terezinega krsta. “Vsi naši sorodniki niso mogli biti prisotni, zlasti tisti od daleč. Toda tisti, ki so bili tam, so sodelovali z nami v veselju, da smo lahko skupaj, zahvaljujoč svetemu zakramentu.”
Preberite še:
“Preizkušenj že od nekdaj ne maram, ker vem, kaj bodo prinesle”
Ni dvoma, da je bila situacija za družino zelo težka in utesnjujoča. “Sama se lahko le zahvalim temu, kako so zacvetele vse letošnje rane. Pred Terezinim rojstvom sem si rekla: S tremi otroki to zmorem, s štirimi pa verjetno ne bom. Kako uspe materam štirih in več otrok? Toda v resnici je bila ta punčka znak, da je vse, kar se dogaja, nasprotje obupa.”
Francesca pravi, da jo kar malce zaboli, ko posluša številne komentarje o tem, da bi bilo treba lansko leto kar izbrisati, mnogi pa ga celo označujejo s hudimi žaljivkami. “Vse to ne upošteva veliko dobrega, ki ga nismo v tem letu prejeli le mi. Rodila se je moja hči, ki je premagala velike težave. Predstavljam si, da je tako kot njeno rojstvo tudi v življenjih ostalih razpršenih veliko drugih znakov dobrega. In žal mi je, da jih ljudje niso videli. Za nas je bil vsak dan minulega leta svet, saj smo pričakovali novo življenje. Našo tesnobo in negotovost je spremljal ta oprijemljiv znak upanja, ki mi je rasel in brcal v trebuhu. Začutili smo, da je življenje tam in ima neustavljivo moč. Brcalo je v trebuhu, kot brca zdaj, in to je zagotovo nesporna prisotnost dobrega. O preteklem letu lahko rečem, da je bil v naši družini vsak dan božič.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
“V hvaležnosti okušam Božjo previdnost in se ji čudim”
Preberite še:
Anthony Hopkins in njegovo sporočilo ob praznovanju pomembne 45. obletnice
Preberite še:
Stavek iz Svetega pisma, ki mi je pomagal bolj optimistično vstopiti v 2021
