Kako nedoumljivo!Ne spominjam se svojega krsta. Prvi “da” Gospodu so izrekli moji starši. Hvaležna sem jim za to. Izročili so me njemu, ki me je ustvaril, mi podaril novo življenje in me poslal na pot.
Z leti vedno bolj hrepenim po Božji bližini, po svobodi, po odrešenosti, ki je po krstu v Jezusu Kristusu. Vsak dan bolj se zavedam preprostih znamenj, ki me povežejo z Bogom. Križ. Pokrižati se ali pokrižati svoje drage je zame reči “da” novemu življenju v Kristusu. Pomeni mi izročiti se njemu, ki me vabi v občestvo z brati in sestrami, v odnos ljubezni, ki se pretaka med Očetom, Sinom in Duhom.
Preberite še:
“Otroka bova dala krstiti samo zato, da bova imela mir pred pridiganjem domačih”
Po krstu sem bila določena za življenje v svetosti in veselju odrešenih. Zato je križ, ki ga zjutraj naredim na svoje čelo in zvečer tudi na čelo moža, znamenje, da naj bo vse, kar delam, kar živim, z njim – z Bogom. Naj bo vse v njegovi milosti. Preden sem se jaz odločila zanj, se je on odločil zame. Kakšna milost! Jezus me je odrešil in povedel v novo življenje. Kako nedoumljivo! Doumem šele takrat, ko mi ne preostane nič drugega, ko sem brez daha, potopljena v njegovo smrt – vendar obujena v življenje odrešenih. Kakšna milost!
Preberite še:
“Po krstu je neki glas v meni rekel: Zdaj si na varnem”
Gospod se ne naveliča. Ničkolikokrat mi je to že konkretno dokazal v mojem življenju. Potrpežljiv je in dobrotljiv! Zato je znamenje križa tako preprosto in tako pomenljivo – ko pokrižam otroke, ko odhajajo; ko pokrižam vnuke, ki prihajajo. Želim jim obleke Gospoda Jezusa Kristusa, da jih identificira v njihovi poklicanosti in varuje pred vsemi pastmi vsakdanjega življenja.
“V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki …, vsi smo pili enega Duha” (1 Kor 12,13). Zavedanje tega je moja konkretna naloga vsak dan, ko se ob začudenju drugačnosti, nestrinjanja, ob drugačnih merilih zavem: Vsi smo otroci enega Očeta – bratje in sestre med seboj! Res?
Avtorica prispevka je Vida Lah, mama, babica in članica Biblične zaveze.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, januar 2020.
Preberite še:
Kako je Rok skočil “v bazen zgolj z zaupanjem in vero, da je v njem dovolj vode”
Preberite še:
9 knjig, ki vam bodo spremenile pogled na življenje
Preberite še:
Imate slabo vest, ker ste bližnjega okužili s covidom 19?