Na Prešernov dan se spominjamo tudi obletnice smrti skladatelja Josipa Ipavca, ki prihaja iz slavne glasbene in zdravniške družine Ipavcev
Josip Ipavec (tudi Jožef Karl Ipavec ali Ipavic) se je rodil 21. decembra 1873 v Šentjurju (takrat se je kraj uradno imenoval Sveti Jurij pri Celju) kot sedmi otrok Gustava Ipavca. Njegov stric je bil Benjamin Ipavec. Kot piše Igor Grdina, se priimek Ipavec oziroma Vipavec prvič pojavi v 17. stoletju v belokranjskih matičnih knjigah.
Preberite še:
Prisluhnite “molitvi” štirih velikih glasbenikov
Belokranjski Jurij Ipavec
Jurij Ipavec je bil vojaški ranocelnik (kirurg), ki je živel v belokranjskem kraju Gradac. Imel je sinova Matijo in Franca, ki sta se oba izšolala za zdravnika. Starejši Matije je postal kirurg v Celju. Franc se je za zdravnika izšolal v Gradcu in leta 1805 začel zdravniško prakso v Šentjurju. Poročil se je z na Dunaju rojeno in vzgojeno Katarino Schweighofer, s katero je imel enajst otrok.
Začetek glasbene družine
Katarina je bila glasbeno nadarjena, igrala je tudi klavir in harfo. Ljubezen do glasbe je prenesla tudi na svoje otroke. Med njimi so bili tudi sinovi Alojz, Benjamin in Gustav. Alojz je bil najstarejši sin in menda tudi glasbeno najbolj nadarjen. Med drugim je napisal napev Škerjanček. Umrl je leta 1849 v madžarskem Györu, kjer je bil vojaški zdravnik.
Benjamin Ipavec je študiral medicino in glasbo. Med letoma 1871 in 1898 je bil kot zdravnik zaposlen v Gradcu, kjer je leta 1908 tudi umrl. Je avtor opere Teharski plemiči, ki jo je napisal leta 1892. Napisal je tudi številne klavirske in zborovske skladbe ter samospeve.
Preberite še:
Najdaljši glasbeni posnetek: 7000 ur gregorijanskega korala
Avtor ponarodelih pesmi, šentjurski zdravnik in politik
Njegov mlajši brat Gustav je bil prav tako zdravnik in glasbenik. Bil je zdravnik v Šentjurju in tudi dolgoletni župan. Komponiral je številne zborovske in solistične pesmi. Nekatere njegov najbolj znane sklade so sčasoma ponarodele: Slovenec sem, Kje so moje rožice in Kje so tiste stezice.
Gustav Ipavec je sodeloval pri nastajanju mladoslovenskega časnika Slovenski narod, bil je med pobudniki tabora v Žalcu in sodelavec Slovenske matice ter član Glasbene matice. Leta 1883 mu je avstrijski cesar Franc Jožef v Šentjurju podelil zlati križec s krono. Pozneje je postal tudi cesarski svetnik. Umrl je leta 1908.
Mladi Josip Ipavec
Josip Ipavec, sin Gustava Ipavca, je nadaljeval družinsko glasbeno-zdravniško izročilo. Kot piše Janko Barle, je že zgodaj kot otrok igral klavir (tako kot njegovi sestri Minka in Karolina). Pozneje se je učil tudi igranje na gosli.
Prva dva razreda gimnazije je naredil v benediktinskem samostanu Šentlambert (nem. Sankt Lambrecht) na današnjem avstrijskem Štajerskem. Tu so ga poučevali tudi petja. Tretji in četrti razred gimnazije je obiskoval v benediktinskem samostanu v Šentpavlu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem.
Preberite še:
Kako je najboljši skladatelj vseh časov povezan s Slovenci
Prvi slovenski balet
Tu je tudi pel in igral orgle na šolskih mašah, začel pa je tudi skladati prve skladbe. Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju. Kmalu je začel pisati samospeve (balade). Študij medicine je opravil v Gradcu. Kot študent je skomponiral prvi slovenski balet Možiček.
Po diplomi je odšel za vojaškega zdravnika v Zagreb, a se je že leta 1907 vrnil v Šentjur, kjer je namesto bolnega očeta začel opravljati zdravniško službo. Poročil se je z Albertino Novoszad. Imel je dva sinova – Jožeta in Teodorja.
Po vrnitvi v rodni Šentjur se mu je zdravstveno stanje precej poslabšalo, zaradi česar je opustil skladanje, tako da mu ni uspelo dokončati opere Princesa Vrtoglavka. Umrl je po dolgi in mučni bolezni 8. februarja 1921.
Ipavčeva hiša
Hiša, v kateri so se rodili Alojz, Gustav, Benjamin in Josip Ipavec, je bila pozneje obnovljena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Znana je kot Ipavčeva hiša in je zdaj preoblikovana v muzej. V hiši, ki je bila zgrajena leta 1760, so zdaj tudi protokolarni prostori Občine Šentjur in poročna dvorana.
Preberite še:
Glasbena družina, ki je izdala že sedem albumov
Preberite še:
Skrivnostna redovnica, ki je pisala glasbo v baroku
Preberite še:
Monika Avsenik: “Vedno bolj spoznavam veličino atove glasbe”
