Po prvem šoku, ko sva izvedela za novico, sva morala odpotovati v Pariz, da bi potrdila istovetnost svojih hčera in prevzela njune stvari. Sledil je pogreb, potem pa sva padla v črno luknjo in popolno praznino. Nehala sva se odzivati. Edina stvar, ki me je ohranjala pri življenju, je bila želja, da hčerkama napišem knjigo, da bi ne pozabili, kaj se je zgodilo.
Nekega večera sem si zaželela molitve. Bilo je, kot bi me k temu potisnila neka sila. V Annini sobi sem našla njeno čisto belo Sveto pismo in začela sem ga brati. Neverjetno dobro mi je delo in mi dalo razlog več, da raziščem in skušam razumeti Božji klic.
Nekaj dni pozneje sem videla podobo Boga z mojima hčerkama v velikem ptičjem gnezdu. Videla sem samo njuna obraza in v tistem trenutku sem ju ponovno našla. V trenutkih molitve se mi je čisto tiho približala Marija, ki je prej stala čisto zadaj. Postavila se je med Boga in moji hčeri. Od takrat imam to podobo nenehno pred očmi.
Dnevi so vse bolj tekli v ritmu molitve. Danes štejejo samo še Bog, Marija in Jezus. Vem, da sta hčeri našli novo družino. Tam je vse veliko bolj mirno! In v njihovi družbi se dobro počutim. Marija ju varuje, dokler tja ne pridem tudi sama.
Moj mož Érick svoje vere in upanja ne doživlja na enak način. Kljub temu ostajava prikovana drug na drugega, najina ljubezen je močna. Neskončna in nevidna žalost biva v najinih srcih. Samo vera in upanje sta naju ohranila nad vodo.
Morava se naučiti živeti v tem nevidnem svetu, ki je drugačen od našega zemeljskega življenja. Večkratna romanja k Naši gospe v Montligeon so nama naredila veliko dobrega. Tudi Éricku je zelo dobro delo in sem bila tega izjemno vesela.
Moja vera in nova nebeška družina sta moje zatočišče. Živim le prek njiju. Ljubezen do mojih hčera ni bila nikoli prekinjena, še vedno sem njuna mami, drugače, a še vedno sem ponosna na najini dekleti. Zvečer pred molitvijo jima pišem. Popisala sem že 25 zvezkov. Pripovedujem jima o svojem dnevu, o svojih vzponih in padcih.
Naša preteklost je v mojem srcu in duši, moja prihodnost pa je z mojima hčerama, z Bogom in Marijo. Ta odnos in upanje, da ju bom znova srečala, mi pomagata, da vsako jutro vstanem, kljub vsej tesnobi, stiskah in joku. Moja nova družina v nebesih mi da moč, da preživim dan. Hvala ti, moj Bog.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
