Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“Sin, ki ni veroval, nama je pokazal košček nebes”

PAOLA, GIORGIO, TORINO
Paola e Giorgio Bozzola
Deli

“Narejeni smo za vstajenje, za polnost in dokler te stvari ne pridejo, naša zgodba še ni končana,” pravi mama, ki je izgubila sina in zbolela tudi sama

Paola in Giorgio Bozzola iz Torina sta se poročila na misijonu v Braziliji in se nato vrnila v Italijo, doživela hudo bolečino zaradi izgube otroka in veselje ob odraščanju drugih petih. Nato je Paola zbolela za Parkinsonovo boleznijo, kar sta sprejela kot dokaz Božje bližine: “Želel je, da smo povezani z njim in da bi bili srečni.” V začetku leta 2019 je Paola pristala na operacijo, ker je upala, da bo po njej znova dobila nadzor nad svojim telesom.

Giorgio, kaj je za vas upanje?
V zvezi s tem želim povedati zgodbo, ki ni moja. Vera, Upanje in Milost so tri sestre, ki se držijo za roke. Vera in Milost sta starejši sestri in vsaka daje roko sestri, ki hodi po sredini. Zdi se, da starejši sestri pomagata mlajši, a namesto tega odkrijemo ravno nasprotno: čeprav je majhna v primerjavi z obema, Upanje vodi in daje moč drugima dvema. To je upanje. (Charles Péguy)

Paola, kako se je začela vajina ljubezenska zgodba?
Spoznala sva se, ko smo pripravljali misijonsko potovanje, ki ga je organizirala škofija Ivrea v Braziliji. Bolje sva se spoznala šele, ko smo prišli na misijon. To je bilo leta 1989, poročila sva se septembra 1990 s ciljem, da bi odšla v Burundi na projekt pomoči tej državi. Namesto da bi sestavila seznam stvari, ki nama jih lahko kupijo za darilo, sva zbrala denar za ta projekt v Burundiju in jim podarila 28 milijonov takratnih lir. Medtem je izbruhnila vojna med Hutuji in Tutsiji in morala sva spremeniti celino, zato sva se vrnila v Brazilijo v mesto Barreiras. V Brazilijo sva prispela z enoletnim sinom Giuseppejem, sin Tiago pa se je tam rodil. Ni bilo lahko roditi na misijonu.

Potem smo se vrnili v Italijo, Giorgio je znova postal farmacevt, rodil pa se nam je sin Elia. Po četrtem otroku, hčerki Noemi, sem začela delati kot vzgojiteljica v vrtcu. To so bila leta dobrega zdravja in velike zavzetosti. Organizirali smo različna srečanja za pare in rasla je ideja o skupnosti, kar bi nam omogočilo, da živimo kot kristjani v tem svetu in da bodo tudi naši otroci odraščali v takšnem svetu.

Nam lahko poveste, kaj se je zgodilo z najstarejšim sinom Giuseppejem?
Leta 2015 so mu diagnosticirali melanom na vratu. Živel je še dve leti in pol. Preživel je dve operaciji, vendar so se v naslednjih šestih mesecih povsod pojavile metastaze. Giuseppe je bil star 26 let, ko je umrl. In odkar je umrl, so nebesa veliko bližje. Prav on, ki se je sam razglasil za nevernika, nam je dal pričevanje s tem, kako je umrl, kako je sprejel bolezen, in nas učil, da smo na smrt gledali ironično.

Kako ste sprejeli to, da je bil Giuseppe agnostik?
Giuseppe je v nekem trenutku bolezni prosil, da se vrne domov. Tiago, drugi sin, ki živi na Švedskem – tam je raziskovalni zdravnik – se je vrnil v Italijo, da bi pomagal bratu. Tiago pa pravi, da je ateist. In to sprejemava. Gospodu praviva: “To so tvoji otroci, midva jih le spremljava nekaj časa, dajeva jim, kar znava dati, potem pa hodijo svojo pot.” Konec koncev nama je prav sin, ki ni veroval, pokazal košček nebes. Zakaj bi potem skrbela?

Vedno nas spremlja zavedanje, da smo omejeni, da smo na svetu za določeno obdobje in da je trpljenje začasno. V tem obdobju trpljenja smo se zelo zbližali in intenzivno živeli čas, ki nam je bil na voljo. Za nas je bila ta boleča pot polna upanja in odrešenja. Leta 2009 sem zbolela za Parkinsonovo boleznijo, vendar je ta bolezen bila v meni že od leta 2007.

Paola e Giorgio Bozzola

Giorgio, kako ste doživljali družino prek teh dogodkov?
Celo Paolina bolezen nas je še bolj združila. Videla sva, da se je veliko parov ločilo zaradi bolezni ravno zato, ker je v hiši z bolnim človekom veliko težav. Toda tako Giuseppejeva kot Paolina bolezen sta družinske vezi še bolj povezali.

Giuseppe je po krvavitvi zapustil bolnišnico s popolno hemiparezo, imeli smo velike težave, da smo ga posedli v invalidski voziček. Imel je 104 kilograme, tako da ni bilo lahko. Borili smo se do konca. Morda je najboljša stvar to, da smo sinovo bolezen doživeli v luči časa, za katerega smo vedeli, da ga bo kmalu konec, a nikoli nismo obupali. Družina je poskušala z njim živeti vse možne trenutke z veliko intenzivnostjo in brez žalosti.

Se je vajin odnos med Paolino boleznijo kaj spremenil?
Recimo, da bolezen močno vpliva na življenje. Prisilila jo je, da ni bila takšna, kot je bila prej. Paola je oseba, polna življenja, ki si ne prizanaša. Seveda z boleznijo, ki preprečuje gibanje, dovoli komaj kaj jesti … Imela je veliko omejitev. Ko se je odločila za operacijo, pa ji je šlo na bolje! Bolezen se nadaljuje, simptomi pa so zdaj nadzorovani. Skoraj nihče ne opazi, da je bolna. Operirali so jo februarja 2019 in rezultati so bili vidni takoj.

Paola, ste na začetku leta 2019 mislili, da se vam bo stanje z boleznijo tako izboljšalo?
Nisem razmišljala o tem, zdravje se mi je tako poslabšalo, da je bilo to nemogoče napovedati. Nismo si predstavljali tako pozitivnih rezultatov, kot jih vidite danes. Ko si bolan, se popolnoma zanašaš na Gospoda in zdravnike, zato problem prihodnosti zame sploh ni obstajal.

Bila sem tako bolna, da sploh nisem mogla več piti, trpela sem zaradi lakote, žeje. Toda celo ta popolna praznina je imela smisel. Moja družina je bila izjemna, ker mi nikoli ni dala občutka, da jo bremenim. Včasih sem se počutila kot breme, bilo mi je žal, da je bilo po tem, kar smo doživeli z Giuseppejem, še nekaj, zaradi česar je bilo otrokom težko živeti. Včasih se mi je zdelo celo malo krivično, da je po tistem velikem trpljenju obstajalo tudi moje trpljenje. In prav zaradi tega sem se odločila za to operacijo.

Ste čutili Božjo navzočnost, ko ste bili bolni?
Da, zelo. Vedno sem čutila veliko Božjo bližino, ki se upogiba nad mojim trpljenjem. Pogosto sem bila med katehezami, ki sva jih imela doma, zelo šibka in sem šla nazaj v sobo. Ko sem nekoč, ko se je kateheza končala, videla, da se vse skupine zbirajo v dvorani in sem jih opazovala skozi okno svoje sobe, sem rekla: “Gospod, hvala! Prav to je Betlehem, torej družina iz Nazareta, ki kljub naporom živi tukaj.” In to mi je dalo moč v bolezni.

Ko si bolan, spoznaš, kako blizu ti je Bog. V veselju nekaterih stvari ne razumeš, včasih jih začutiš, v bolečini pa se jih dotakneš.

PAOLA, GIORGIO, BOZZOLA
Paola e Giogio Bozzola

Ob tem pomislim na Simona iz Cirene, ki je sprejel težak križ, ki so mu ga nato odvzeli.
Absolutno. Spet imam svoje življenje. Po operaciji mi je nevrokirurg rekel: “No, končali smo. Obuj si čevlje in hodi.” In vstala sem in hodila. Res sem počutila kot Lazar. Zdelo se mi je predobro, da bi bilo res. Spominjam se, da mi je Giorgio telefoniral, počutila sem se kot nova oseba: odstranili so tresavico, odstranili bolečino, lahko sem hodila in pila. Resnično sem se počutila svobodno. Nisem si predstavljala, da bo šlo tako dobro, čutila sem Božjo navzočnost in zaupala sem ji. Moram pa se zahvaliti tudi kirurgu, ki me je operiral in do katerega čutim globoko hvaležnost.

Na tej življenjski stopnji sem spoznala, da je to, kar počnemo, zagotovo pomembna razsežnost, vendar nam to daje Bog, ki spreminja zgodovino vsakega od nas. Gospod pošlje delavce na žetev, delati je preprosto, zanašati se na Gospoda pa ni vedno tako preprosto.

Kaj bi kot mati, ki je izgubila svojega sina, rekli drugi materi, ki je prav tako izgubila svojega otroka?
Da zgodba še ni končana in da se ljubezen nadaljuje. Sami smo namreč doživeli, da smrt ni izguba. Mislim, da je najin sin zdaj dobro, ne skrbi me več zanj. Končalo se je boleče, predvsem pa s polno svetlobe. Kot je rekel Giorgio, nismo prosili Gospoda, da ga ozdravi. Gospoda smo prosili za moč, da se soočimo s to boleznijo. Giuseppejeva bolezen je bila priložnost za spreobrnjenje vseh nas in za tiste okoli nas. Nazadnje smo prosili, da Giuseppeja ne bi bolelo. In prejeli smo vse te milosti. Glede na metastaze, ki jih je imel povsod po telesu, bi moral imeti nevzdržne bolečine, a ga je Gospod osvobodil bolečine.

Tudi glede svoje bolezni lahko rečem, da je Bog dober in da Bog ljubi. Gotovost, da Bog je in nas spremlja, je dovolj. Vse ostalo, kar se zdi nepremostljivo in nevzdržno, postane mogoče s tem zavedanjem. Tu lahko ponovim, da je trpljenje začasno, da se nismo rodili za trpljenje. Bog je želel, da bi nam bilo z njim dobro in da smo srečni.  Potreben je pogum, da lahko vsak dan verjamemo v to. Narejeni smo za vstajenje, za polnost in dokler te stvari ne pridejo, naša zgodba še ni končana.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.