Leteti iz Španije v Bosno in Hercegovino ni preprosta reč. Ni direktnih povezav in vozovnice so drage … Da bi prišel v deželo, katere ime spomni na nedavne vojne na Balkanu, se moram ustaviti na amsterdamskem letališču, potem potovati v Zagreb. Nato še pet ur do mojega cilja, do majhne vasice na hrvaško-hercegovski meji: Medžugorje.
Narava ni nič posebnega, območje je zelo sušnato, a v tej "od Boga zapuščeni vasici" živi mož, ki pravi, da že štirideset let vsak dan dvajset minut pred šesto vidi Devico Marijo. Ni edini, saj je tu še pet drugih vidcev.
Kakor koli že, tu sem preživel ves teden. En teden v kraju, o katerem so mi vselej govorili na enak način: da je to poseben kraj, kjer se dogajajo posebne stvari.
Če v Google vtipkate Medžugorje, se vam bo verjetno prikazala vrsta pričevanj ljudi, ki so se na tem kraju spreobrnili in velikokrat boste zasledili besedico čudež.
Zaradi vsega tega sem bil nekoliko živčen. Nikdar nisem doživel čudeža in v življenju nisem imel kakšne nadnaravne izkušnje.
Poleg tega je moja vera lačna novih izkušenj, ki bi podkrepile moje verovanje. Če veš, da boš morda priča prikazovanju Matere Božje, naše nebeške Matere, potem je to vedno nekaj presenetljivega.
Cerkev se glede pojavov na tem romarskem kraju še ni izrekla. Prikazovanja še niso potrjena, vendar je Vatikan tja že poslal ekipo, ki bo preučila situacijo.
V tem tednu sem vse opazoval z nekako nenavadnega vidika. Medžugorje običajno ni tako prazno – stvar pandemije – in tudi cilj mojega potovanja ni bil romarski. Svoje oči imam praktično 100-odstotno za gledanje, srce pripravljeno in Medžugorje skoraj "golo", brez hujših motenj in raztresenosti.
Vzpel sem se na hrib prikazovanj. Zmolil sem več rožnih vencev kot v vsem svojem življenju. Gledal sem na to hercegovsko dolino s Križevca, bil sem pri zdaj že najbolj običajnem – rožnem vencu – maši – češčenju, bil pa sem navzoč tudi pri dveh prikazovanjih Marije.
Z odprtim srcem in razumom sem sedem dni prejemal zelo zanimive informacije. Veliko sem mislil na svojo družino in prijatelje, tudi na že pokojne. Opravil sem tradicionalne nakupe rožnih vencev in sklenil sem tesno prijateljstvo s pivom.
Po tem tako zanimivem potovanju, kjer sem toliko molil, spoznal toliko ljudi in videl toliko novega … ne čutim ničesar izrednega. Če povzamem svojo izkušnjo, lahko rečem, da nisem doživel nič nadnaravnega. Bilo je zelo podobno obiskom drugih marijanskih krajev, kot so Fatima, Lurd ali Bazilika Božjega usmiljenja na Poljskem.
V bistvu sem imel v življenju že bolj razveseljive izkušnje, kar se tiče vere. Ni me obsijal žarek, nisem se vrnil ponovno spreobrnjen – kar vedno prav pride – nisem videl Marije, nisem duhal vrtnic, niti nisem videl, da bi se premikala tla.
Potem ko sem o tem veliko premišljeval in izročal vse v molitvi, sem se odločil, da bom hvaležen, da je bilo tako.
Ta izkušnja in možnost, da jo podelim z vami, mi je dala priložnost za pomemben premislek, vsaj za mojo vero, in sicer: da lahko greš v Medžugorje in … ničesar ne začutiš. In je v redu, nič ni hudega. Na koncu se izkaže, da pri veri ni vse v občutenju.
Ko sem bil navzoč pri Marijinem prikazovanju, sem si želel, da bi Marija tudi meni namenila kakšno sporočilo. Nekaj, kar koli. Da bi občutil nekaj topline ali bi me obdalo posebno čustvo … A nisem čutil popolnoma ničesar.
A izkaže se, da tudi vsakič, ko grem k obhajilu, ni razloga, da bi začutil kaj posebnega. Pa je v njem navzoč sam Bog in ne vem, če je na svetu še kaj bolj veličastnega …
Kako je potem z Medžugorjem? Če ste članek prebrali do tukaj, vam lahko rečem le, da upam, da vas ne bom razočaral, a na žalost ne vem, kaj je z njim.
Vem pa, da se je v teh štiridesetih letih v ta kraj zgrnilo na milijone oseb. Da sem na tem kraju na lastne oči videl na tisoče ganjenih ljudi. Da sem spoznal ljudi, ki jim je ta kraj spremenil življenje.
In prav v tem je čudež. V tej izgubljeni hercegovski vasici se nekaj dogaja. V svoji neskončni nesposobnosti ne morem ničesar zagotovo trditi ne zanikati. Lahko pa rečem, da to, da moja izkušnja ni bila izkušnja globokega spreobrnjenja, prav nič ne pomeni.
Včasih smo kot Herod in želimo, da bi Jezus pred nami delal čudeže, da bi bili prepričani, namesto da bi verovali. Vendar On ni tak.
Spet drugič smo kot starejši brat iz prilike. Radi bi, da bi tudi za nas zaklali pitano tele. Pri tem pa živimo v Očetovi hiši in smo vedno pri njem … a nismo zadovoljni.
Zato je bila izkušnja Medžugorja zame dragocena. Iz nje sem se naučil dveh velikih stvari. Da Bog ni muhast čarovnik in da ni takšen, kot bi mi hoteli, da je, ampak je veliko boljši in vsakomur daje, kar potrebuje. Meni je dal popotovanje, veliko molitve, dober premislek o veri ter ta članek.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
