Sergeja Urnaut je mlada Korošica. Prihaja iz Spodnje Orlice pri Radljah ob Dravi in je dijakinja četrtega letnika mariborske škofijske gimnazije Antona Martina Slomška. Tudi če ne bi bilo zaprtja šol, bi se zdaj šolala na daljavo.
Stike ima namreč še dodatno omejene, ker okreva po presaditvi kostnega mozga, saj so ji diagnosticirali levkemijo. In to pri 17 letih. Mozeg pa ji je darovala njena tedaj devetletna sestrica.
Sergeja, kako se trenutno počutite? Kaj "smete" početi, česa ne, kaj lahko omejeno?
Stanje je veliko boljše kot na začetku. Obstajajo stranski učinki, zaradi katerih sem na primer slabša, kar zadeva kondicijo. Kemoterapije seveda pustijo posledice v telesu. Nasploh pa dobro okrevam, vrednosti, ki jih merijo v krvi, se vseskozi izboljšujejo. V trgovino lahko grem, a ne prav pogosto. Redko se odpravim na obisk. Paziti moram, da nisem preveč izpostavljena soncu.
Pred poldrugim letom so vam diagnosticirali levkemijo. Kaj vas je potegnilo iz začetnega šoka?
V naši družini je rak kar pogost, veliko sorodnic ga je imelo. Ko sem se začela slabo počutiti, sem pomislila na to. K zdravniku sem šla zaradi viroze. Po seriji preiskav se je izkazalo, da je stvar resna. Seveda nisem pričakovala, da bi v najlepšem času mladosti, ko bi morala uživati, resno zbolela. V Ljubljani so mi povedali, da sem v predlevkemičnem stanju. Rak se še ni razvil. Upala sem, da se ne bo. A se je. Ko mi je to povedal zdravnik, stvari sploh nisem dobro dojemala. Vse se je čudno vrtelo … Kasneje sem si govorila, da bom zmogla. In sem!
Kako so se na vašo bolezen odzvali učitelji, sošolci na ŠGAMS? Vas je kdo še posebej ganil?
Na začetku sem bolezen zelo skrivala. Bala sem se odzivov okolice. Da me bodo ljudje začeli pomilovati in izključevati. Ko sem povedala razredničarki, ravnatelju in svetovalni delavki, so me ti spodbudili, da povem sošolcem. Razredničarka jim je vse razložila. To so sprejeli normalno. Vseskozi smo bili v stiku, kaj so mi poslali po pošti, me poklicali, vselej so mi bili na voljo. Niso me zapostavljali.
Ko je bil februarja mednarodni dan otroškega raka, so posneli poseben video, na katerem so si vsi pripeli zlate pentlje in se tako poklonili otroškim junakom.
"Tudi bolezen ti lahko veliko da, čeprav se na prvi pogled zdi vse zelo temačno in težko," ste pred časom dejali za Večer. Katera so njena "darila", namenjena vam?
Moje vrednote so se spremenile. Morda sem prej bolj gledala na materialne stvari. Z denarjem si zdravja ne moreš kupiti. Ugotovila sem, kdo so moji pravi prijatelji. Ni nujno, da so ti bližnji v oporo, saj je lahko njim morda celo težje kot tebi. Spoznala sem ogromno prijaznih ljudi, bolnikov in njihovih staršev, ki so mi bili v oporo, dajali so mi motivacijo in moč. Hvaležna sem za to.
Kako se soočate s tem, da se vaše telo zaradi zdravil spreminja?
Izgubo las sem na začetku sprejemala najtežje. Nobena bolečina me ni tako bolela, kot me je psihično pestila izguba las. Izpadli lasje, ki so bili vsepovsod, so me začeli motiti. Oče me je zato v bolnišnici pobril. Tedaj sem se zjokala. Pozneje sem ugotovila, da smo vsi na istem, saj so tudi drugi oboleli brez las. Nisem se več skrivala, a vseeno sem nosila rutice, kupila sem si lasuljo.
Zaradi številnih zdravil sem najprej shujšala. Po transplantaciji in terapijah pa se je moja telesna teža zelo dvignila. Zaradi steroidov, kot je medrol, sem se vizualno spremenila. Na začetku sem imela veliko težav s samopodobo, nisem si upala iti v javnost. Tako sem se spremenila, da me celo sošolci iz osnovne šole niso spoznali.
Čez čas, potem ko sem se izpostavila tudi na družabnih omrežjih, pa so me začeli spoznavati in me tudi ogovorili na ulici. To mi je bilo res pri srcu, ker sem bila žalostna, saj me nihče ni prepoznal. Pomoč sem poiskala tudi pri psihologinji. Zdaj sem bolj samozavestna.
Kostni mozeg vam je darovala sestrica. Kako je sprejela to situacijo?
Imela sem veliko srečo, da je bila darovalka ona. Da je to nekdo iz družine, obstaja le 20 odstotkov možnosti. Pri nama je šlo za 100-odstotno ujemanje, kar je zelo redko. Zato sem imela bistveno manj težav, telo mozga ni zavračalo.
V tistem času je bila stara devet let, ni popolnoma razumela, ampak so ji razložili na primeru lutke. Takoj je bila pripravljena pomagati. Ni je bilo toliko strah odvzema, bolj jo je skrbelo vstavljanje "metuljčka" za kri. Gre za kateter z iglico, ki ga medicinska sestra vstavi v žilo. S pomočjo njega v telo dovajajo različna zdravila ali pa jemljejo kri.
Operacija je potekala super, brez zapletov. Bila je vesela in ponosna, da mi je pomagala k ozdravitvi. Jaz pa sem ponosna nanjo. Zaradi nje sem se na novo rodila.
Z boleznijo je preizkušnjo doživela tudi vaša vera. Lahko opišete krivulje tovrstnih vzponov in padcev?
Izhajam iz krščanske družine, imam zakramente, obiskovala sem verouk, vpisala sem se na katoliško gimnazijo. Sodelujem v župniji, animatorka sem. Vera mi je veliko pomenila. Ko sem zbolela, sem začela razmišljati, zakaj sem si prav jaz zaslužila to. Kaj sem tako slabega storila, da mi je Bog namenil takšno preizkušnjo?
Nisem več toliko zaupala v Boga in molitev. Katehistinja Sonja iz domače župnije mi je nato dejala, da Bog prav pogumnim in močnim pošilja težke preizkušnje. Da lahko pomagajo drugim in jih bodrijo. Dala mi je upanje, da sem zbolela z razlogom – da bom drugim pomagala iz težkih trenutkov.
Kako vidite srednje- in dolgoročno prihodnost? Kam na fakulteto, v kateri poklic vas vleče?
Vpisala se bom na mariborsko pravno fakulteto. Da bom ljudem s pomočjo prava lahko pomagala iz težav.
